Oseminpetdeset dni pred posvetovalnim referendumom o ukinitvi prispevka, ki so nam ga s pomočjo vladne koalicije vsilili Resničarji, je RTV Slovenija v najslabši kondiciji v svoji zgodovini. To je najbolj vidno na finančnem in upravljavskem nivoju.

Kriza pa je tudi programska in produkcijska ter vsebinska in konceptualna. Res pa je, da RTV ta drugi sklop pomanjkljivosti pred vedno manj pozorno, četudi vedno bolj sitno publiko zaenkrat še kolikor-toliko uspešno prikriva.

Da mora RTV za izplačevanje plač najemati kratkoročne premostitvene kredite pri svoji ustanoviteljici — karkoli že je razlog in kdorkoli že je za to kriv —, je kar hudo. A to je samo eden od njenih problemov. Ta je najbolj eklatanten, ker je pač eksistencialen, sicer pa jih je še cela vrsta. In vsi so v glavnem povezani s financami.

Zavezniki in nasprotniki

Problem je dvojen. Pogajalska izhodišča nacionalke so tako na politični fronti kot na fronti publike vedno slabša. Na politični ji aktualna vlada ne finančno ne zakonsko ne more in/ali noče pomagati — vsaj ne tako, kot bi si radiotelevizijci sami želeli —, med neodločevalci pa jo moralno in načelno bodrita samo še novinarski ceh in medijska stroka. Aja, pa politična opozicija tudi.

Toda vsa ta podpora je bolj sesuvanje nacionalki nenaklonjenih aktualnih oblastnikov kot pa neka pametna, prepričljiva, in medias res argumentacija. RTV ima glasne zaveznike, od katerih pa je zelo malo konkretne koristi. Njeni nasprotniki — da ne rečem sovražniki — pa niso samo glasni, ampak so tudi vplivni. Usoda RTV je kratkoročno odvisna od njih.

Iz mesca v mesec manj

RTV zmanjkuje argumentov, s katerimi bi si od odločevalcev lahko vsaj delno izpogajala ali izprosila pomoč. Da predsednica uprave več kot pol leta ni hotela podpisati dodatne pogodbe, s katero je že prejšnja vlada pogojevala izplačilo namenskih sredstev — ki bi bila sicer nenamensko porabljena —, je primer nerealne ocene lastnih pogajalskih vzvodov.

RTV pa zmanjkuje tudi prepričljivosti, ki bi ji zagotovila vsaj moralno in načelno podporo javnosti. Podporo tistih, ki so jim programi namenjeni. Mnogo programov je še vedno dobrih ali vsaj gledljivih, vendar znajo dober vtis tudi brez odlašanja pokvariti. Ponavadi v informativnem programu.

Kar zadeva podporo javnosti, se lahko RTV zanaša kvečjemu na pasivne konzumente, ki brez pritoževanja plačajo prispevek — čeprav za ta denar dobijo iz mesca v mesec manj.

Črna prihodnost

Izhod iz krize in prihodnost RTV Slovenija sta zato odvisna od odgovora na vprašanje: ali si Slovenija sploh lahko privošči takšno RTV, kot smo jo poznali v boljših časih in kakršno bi si — posodobljeno — želeli imeti in konzumirati danes in jutri.

Zastavljata pa se še dve podvprašanji: ali v Sloveniji obstajajo sredstva, s katerimi bi RTV lahko vzdržno funkcionirala in producirala kvaliteten program; in ali bi znala — tudi če bi se odkoderkoli že vzela — na ustrezen način funkcionirati in producirati takšen program?

Priložnosti za razmislek na to temo bo do 11. oktobra še več kot dovolj. Jaz sam sem glede tega pesimist. Ne verjamem namreč, da se kdorkoli od tako imenovanih deležnikov zaveda, kako črna je prihodnost RTV Slovenija.

Kot še vedno doslej

Nacionalko je po eni strani obkolila falanga nenačelnih populistov, anarhistov, ignorantov in revolucionarjev, ki se bodo do zadnjega diha borili za diskontinuiteto, ker se jim o medijih onkraj politike niti ne sanja. V obrambnem jarku pa so v bistvu kontrarevolucionarni aktivisti in verniki neomejene svobode sankcioniranega govora in bankomatsko budžetiranega medijskega menedžmenta.

Iz tega se ne bo izcimilo nič dobrega. Ne ena ne druga vizija — ali pravzaprav privida — ne bosta obrodili sadov, ker ne upoštevata, da se bo projekt prej ali slej spet ustavil pri denarju in političnem vplivu. Kot se je še vedno doslej, ko so politiki in medijski delavci magari dobronamerno fantazirali o radikalnih spremembah na RTV Slovenija.