V Sloveniji je težko sobivati z drugimi, še posebej z drugače mislečimi. A to še ni vse. Primerki homo sapiensov nimajo koeksistenčnih in kohabitacijskih problemov samo med seboj. Probleme imajo z vsemi živimi bitji. Tudi z živalmi in rastlinami. 

Magnificovega open air koncerta — za katerega so optimistično prodali že več kot polovico od predvidenih dvajset tisoč vstopnic — v parku Tivoli konec avgusta morda ne bo, ker je ljubljanska območna enota Zavoda za varstvo narave zavrnila izdajo soglasja za prireditev “zaradi škodljivih vplivov na naravne vrednote krajinskega parka”. Organizator se je na odločitev ZRSVN pritožil. Pritožbo trenutno meljejo birokratski mlini Ministrstva za naravne vire in prostor.

[Update: Ta petek — že po oddaji teksta — je Ministrstvo odločitev razveljavilo in jo vrnilo Zavodu v ponovno obravnavo.]

Gomoljčica in puščavnik

Kakšni bi bili konkretno ti škodljivi vplivi na naravne vrednote 459 hektarjev velikega Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, kamor spada tudi tako imenovano sankališče, kjer bo ali bi bil koncert?

Grozljivi: množica Magnificovih fanov bi lahko pomendrala kakšno gomoljčico — gre za rožico, ki jo je nek nedeljski botanik odkril in prvi opisal prav na Rožniku sredi 18. stoletja —, za nameček pa tudi nekaj primerkov hrošča puščavnika (lat. Osmoderma eremita).

Hrošči so za slovenski lifestyle in preživljanje prostega časa zelo pomembni. Zaradi hrošča se golf igrišče v Lipici že pred mnogimi leti ni smelo razširiti z devetih na osemnajst igralnih polj. In se še danes ne sme. Zaradi bukovega kozlička (lat. Morimus funereus).

Na pol presekati

Čeprav sem tudi sam njegov fan, morebitno kenslanje Magnifica v Tivoliju ne bo najhujši problem. Bo pa drugje nastopil. Čeprav verjetno ne bo tako super lokacija kot tivolski naravni amfiteater.

Obstajajo namreč še bolj zaskrbljujoči, da ne rečem neverjetni problemi od enega koncerta. Recimo: zaščiti narave na ljubo imamo v Sloveniji samo tri vetrnice za pridobivanje električne energije. Tri. Kjerkoli že je lokacija, na kateri bi hoteli postaviti nove, vedno se pojavi neka lokalna skupnost, ki projektu odločno nasprotuje. In če se vetrnicam ne zoperstavlja lokalna skupnost, se zoperstavijo ornitologi. Ker obstaja verjetnost — celo neizogibnost —, da bo elisa vetrnice kdaj na pol presekala nič hudega slutečega mimoletečega ptiča.

Pravica do usajanja

Mislim, da je v Sloveniji skrajni čas, da lokalnim skupnostim odvzamemo pravico usajanja nad preverljivo nemotečimi — hočem reči ne nevzdržno motečimi — posegi v naravo. Ali natančneje: skrajni čas, da družbeno koristni in nebarbarski posegi v naravo ne bodo odvisni od dobre volje oz. nezoprnosti lokalne skupnosti.

Skrajni čas je tudi, da odločevalci o teh zadevah nehajo upoštevati mnenja in priporočila Društva za opazovanje in proučevanje ptic in advokatov drugih živih bitij — od hroščev do nutrij —, katerih Lebensraum se prekriva s človeškim. Skrajni čas je, da nekdo naglas pove: pa kaj potem, če se bo kdaj kakšna ptica zaletela v vrtečo se vetrnico? In kaj potem, če bodo Magnificovi fani pomendrali nekaj tivolskih skarabejev? Life sucks tudi za živali.

Jurisdikcija

Vrnimo se za trenutek k ljubljanski območni enoti Zavoda za varstvo narave. Na spletni strani ZVN vidimo, da pokriva čez štiri tisoč kvadratnih kilometrov (petino Slovenije). Na območju 33 občin pod njihovo jurisdikcijo je evidentiranih čez štiri tisoč naravnih vrednot. Ali še bolj konkretno: gre za en regijski park, pet krajinskih parkov, 260 ožjih zavarovanih območij, 109 ekološko pomembnih območij in 98 posebnih varstvenih območij — torej območij Natura 2000, “ki so del evropskega ekološkega omrežja in so izjemnega pomena za ohranjanje biotske pestrosti območja”.

No, saj. Varstvo narave je pomembna zadeva. Brez institucionalnega naravovarstveništva bi si samovoljni, egoistični in o posledicah nepoučeni posamezniki in podjetja privoščili karkoli. Zelo verjetno bi zbezljali in v naravi počeli, kar bi se jim pač zljubilo. To se tudi velikokrat res dogaja kljub institucionalni zaščiti okolja.

Koyaanisqatsi

Toda ta upravičena skrb za okolje se je v Sloveniji sprevrgla v skorajda totalitarističen moteči element. V Sloveniji se gremo ekološki, ekologistični specizem, ki meji na zblojen new age panteizem. Biotska raznovrstnost in nedotaknjenost narave sta drakonski zakon, ki ljudi omejuje že pri vsaki najmanjši malenkosti in tako imenovano krono stvarstva postavlja v enakopraven in enakovreden položaj s hrošči, nutrijami, postovkami, rožniškimi rožicami in pohorskimi smrekami.

Ekologi so nam zrasli čez glavo. Njihovo geslo je: jebeš ljudi, saj imamo živalice in rožice. To je svet iz ravnovesja: koyaanisqatsi, če si sposodim indijanski izraz oz. naslov prvega iz ekologistične filmske trilogije Godfreyja Reggia (Koyaanisqatsi, Powaqqatsi, Naqoyqatsi; 1982, 1988, 2002). S to razliko, da se je pri nas to sprevrglo v svoje nasprotje.

To sem hotel povedati, ker mislim, da je treba to temo enkrat konkretno načeti. Ne domišljam si, da se bo to spremenilo. V Sloveniji bo vedno gneča. Zahvaljujoč tej slavni razpršeni poselitvi in dejstvu, da je za vsakim kucljem vas, kjer ljudje motijo živalice in rastlinice — in obratno.