Prvi odstavek 39. člena Ustave med drugim pravi: “Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.”

Slovenija je torej svobodna država. Vsaj kar zadeva govor in javno izražanje. Po Ustavi lahko vsakdo pove, kar misli.

Vendar samo načeloma.

Ta člen ustave namreč zahteva določeno samokontrolo oz. samonadzor — upoštevanje osnovnih varnostnih priporočil, da po izraženih mislih ne bi avtorja izjave ali zapisa bolela glava.

Nova politična zrelost

Najprej je treba preveriti, kdo vas zaposluje oz. kje je vir vaših prihodkov. Ni odveč vedeti, kdo sedi v nadzornem svetu, kdo pozna pristojnega ministra, kdo pozna morebitnega prihodnjega ministra ali kdo je bil sošolec od nekoga, ki pozna oba.

Skratka, svoboda govora je zagotovljena — govor sam pa lahko seveda nekaj stane.

Nekoč so bile stvari zelo preproste. Vedeli smo, kdo nam formalno in uradno prepoveduje govoriti ali pisati. Danes to ni prepovedano na tak način. Nihče ne zahteva, da umakneš stavek, spremeniš mnenje ali izbrišeš pridevnik. Samo prijazno te opozorijo, da so zaradi povedanega nastale — ali lahko nastanejo — težave.

Kakšne so te težave ter kdo in zakaj jih utegne imeti, ni vedno treba natančno pojasniti. Odrasel in razumen človek mora vendar razumeti namig. Kdor potrebuje pisno prepoved, očitno še ni dovolj politično zrel.

Cenzor v nas samih

To je velik civilizacijski napredek. Cenzorja ne potrebujemo več, ker smo ga uspešno ponotranjili. Vsak ga namreč nosi v sebi in ga financira iz lastnega strahu. Oglasi se tik pred objavo in vas vpraša: Je to nujno? Je to pametno objaviti? Je trenutek pravi? Bi se lahko kdo prepoznal? Bi se lahko kdo, ki sploh ni omenjen, vseeno počutil omenjenega? Bi se lahko nekdo, ki ga ne poznaš, zaradi tega razjezil na nekoga, ki pozna nekoga, ki odloča o nečem, kar boš morda nekoč potreboval?

V majhni državi je vsako mnenje osebno. Čeprav pišeš o sistemu, se bo v tekstu vedno našel človek, ki bo prepričan, da pišeš prav o njem. Čeprav kritiziraš politično kulturo, bo pol države sklepalo, da napadaš njihove, druga polovica pa, da prikrito pomagaš onim drugim. Čeprav zapišeš, da so politiki nasploh izgubili stik z ljudmi, se bo oglasil posamezen politik, ki bo zahteval pojasnilo, koga imaš v mislih.

Govoriti nasplošno

Zato je najvarneje govoriti nasplošno. Recimo poudariti, da so pred nami izzivi. Ali da je potreben dialog. Da moramo stopiti skupaj. Da je prihodnost skupna. Da so spremembe nujne, vendar da morajo biti premišljene. Da je treba slišati vse strani. Splošno mnenje je najvarnejše mnenje. Ni odgovornosti, ni krivcev. Ničesar ni, kar bi komurkoli pokvarilo kosilo. Pa tudi vaši privilegiji niso ogroženi.

Najvišja oblika politične zrelosti je danes sposobnost povedati nekaj, ne da bi povedal karkoli. To veščino obvladajo izkušeni politiki, previdni direktorji, člani nadzornih svetov in vsi, ki so že kdaj ugotovili, da ima lahko napačno postavljen pridevnik konkretnejše posledice kot slaba poslovna odločitev.

Slovnica javnega govora

Zato se je razvila posebna slovenska slovnica javnega govora. Kadar je nekaj narobe, rečemo, da obstaja prostor za izboljšave. Kadar je nekdo lagal, povemo, da so bile informacije morda pomanjkljivo predstavljene. Kadar je oblast zlorabila položaj, govorimo o različnih pogledih na pristojnosti. Kadar je odločitev škodljiva, poudarimo, da so mnenja deljena. Kadar je vse skupaj preveč očitno, pa se zatečemo k najvišjemu izrazu državotvornosti — da je treba počakati na ugotovitve pristojnih institucij.

Ugotovitve pristojnih institucij so v ekonomiji molka državna pralnica neprijetnih vprašanj. Vanjo vnesemo odgovornost in dobimo nazaj čas. Čez nekaj mesecev se tako ali tako nihče več ne bo spomnil, kaj smo sploh čakali.

Gospodarska vrednost

Molk ima pomembno gospodarsko vrednost. Lahko prinese pogodbo. Mogoče novo funkcijo. Molk je lahko dobljen javni razpis, članstvo v nadzornem svetu, prijaznejši davčni pregled ali zgolj miren spanec. Včasih je molk karierna strategija, drugič oblika zavarovanja, pogosto pa najcenejši način ohranjanja dobrih odnosov z ljudmi, s katerimi se v resnici ne strinjamo.

Zato molk postaja eno najpomembnejših nevidnih plačilnih sredstev. Nekateri z njim kupujejo vpliv, drugi dostop, tretji prihodnjo naklonjenost. Najbolj vešči ga vlagajo dolgoročno. Danes molčijo o neprijetni odločitvi, jutri pa o spornem imenovanju — čez čas pa že uživajo obresti v obliki zaupanja tistih, ki cenijo diskretnost.

Včasih so ljudje molčali iz strahu pred oblastjo. Danes pa molčijo v upanju, da jim bi molk utegnil koristiti. To je bistvena razlika med staro in novo ekonomijo molka.

Poslovni model besed in molka

Danes je najvarneje biti pogumno neopredeljen. Lahko opozarjaš na nevarnost populizma, vendar brez imen. Na klientelizem, vendar brez primerov. Na politične pritiske, vendar brez omembe političnih strank. Na korupcijo, vendar dovolj abstraktno, da se nihče od vpletenih ne bi počutil pretirano osumljenega. Tako nastaja javni prostor, poln besed in konkretnih sporočil. Vsi govorijo, a malokdo kaj pove. Vsi branijo svobodo izražanja. In vendar previdno, da se ne bi komu zamerili.

Molk sam po sebi ni vedno strahopetnost in preračunljivost. Včasih je dostojanstvo, včasih premislek, včasih zavrnitev sodelovanja. Tudi ni treba vsake misli nemudoma objaviti in vsakega spora spremeniti v javno predstavo. Molk, ki ga izberemo svobodno, je nekaj drugega kot tišina, ki jo narekuje nevidni cenik posledic.

Molk je zlato, pravi pregovor. V Sloveniji pa je lahko tudi pogodba, funkcija, subvencija ali še en mandat. Besede so dragocene zato, ker imajo posledice. In zato vse več ljudi varčuje z besedami.

Svoboda govora ni nujno ogrožena. Samo poslovni model ni več tako ugoden.