Iz spremljanja Eme sinoči na TVS 1 sem si naredil cel projekt. Da bi se čim bolj vživel, sem se ponarejeni in prisiljeni glasbeni prireditvi primerno založil z junkom: nabavil sem vrečko tortilj (»10% gratis«) in salsa dip ter buteljko cheap čilskega kaberneta za 2,49€ iz Hoferja — in se z laptopom na kolenih zavalil na kavč pred televizor.
Za vso to letošnjo neumnost je kriva strokovna žirija, sestavljena iz treh nekdanjih zastopnic Slovenije na Evroviziji: Darje Švajger (1995, 1999), Nuše Derenda (2001) in Maje Keuc (2011). One so namreč po svojih lastnih, precej istokopitnih preferencah za superfinalistki izbrale ravno Ano Soklič in Lino Kuduzović — ki sta bili med najslabšimi od skupaj dvanajstih nastopajočih.
In ko je bil izbor tako nasilno zožen, je v nadaljevanju svoje spet opravil televoting. No, nazadnje smo imeli še srečo v nesreči, da je vox populi izbral vsaj Ano Soklič z dolgočasnim sentišem — ki mu prerokujem, da na Evroviziji sploh ne bo prišel v finale —, ne pa nalogi nedoraslo Lino Kuduzović s postsocialistično glamuroznim, tako rekoč all-in-one kantavtorskim eurotrashem.

»Srečni, ker sva večni«

Da je žirija eliminirala deset izvajalk in izvajalcev, se mi sámo po sebi še ne zdi tak problem. Ker so bili itak v glavnem slabi. Meni osebno je bila res všeč samo Manca Berlec s kao lezbično pesmico Večnost (»srečni, ker sva večni«) v ritmu bossa nove oz. v stilu Nouvelle Vague. Edina normalna in v prevelikem pink smokingu z metuljčkom — ležerno sedé — tudi prav prikupna! No, pa skupina Parvani Violet tudi ni bila slaba.
Zmagovalka je po razglasitvi rezultatov — na prigovarjanje voditelja Slakonje, naj vendar da od sebe »stavek, medmet, krik« — povedala v enem stavku (1:52:51–1:53:34) bistveno več kot v tistih treh minutah glasbe:

»Samo Jezus Kristus je ta, k nas vodi skozi življenjske poti. In nikol se ne sme nihče bat, da … da … da ni luči na koncu predora. Ker je.«

To njeno izjavo smo potem lahko prebrali tudi v vseh medijih, ki so o Emi poročali — razen seveda na domačem MMC portalu same TVS.
Džizs, no! Hanzi TV bo pri ta desnih spet na tapeti.

Da ne zavijam z očmi …

Bizarnost Eme kot glasbenega vrtca se je letos še posebej drastično pokazala z »že« 41-letno Tinkaro Kovač (25. mesto na Evroviziji 2014, ko je zmagala Conchita Wurst) in 58-letnim Božidarjem Wolfandom Wolfom (s skupino Hazard neuvrščen na Evrovizijo 1983, ko je Jugoslavijo potem zastopal Daniel z Džuli).
Ne ena ne drugi se mi s svojima komadoma sicer nista zdela najprimernejša za na Evrovizijo, vendar sta bila vsekakor solidna v primerjavi s tistimi otroci. Tudi Wolf, ki sem se ga v starih časih vedno potrudil preslišati. Celo njegov smešno zapozneli alter imidž — po več kot 35 letih! — se mi je še kar dopadel.
Da ne bo pomote: čeprav ne sledim produkciji te nove generacije, mi je zelo všeč recimo glasba, ki jo dela Billie Eilish, v tem letu dni od lanske Eme pa sem tudi postal fan Zale in Gašperja. Pa vseeno slišim, da je med novo in staro muziko za cele svetove razlik. Zelo se moram potruditi, da z mešanico vidmarjanske in hipi-jazz-rock-alter prezirljivosti pri vseh teh novotarijah ne zavijam z očmi.
Tokrat hočem povedati samo to, da je prepad med novo in staro slovensko popularno glasbo po zaslugi za posluha in produkcijske sposobnosti prikrajšane Eme nekako tako nepremostljiv kot zgodovinska ločnica med partizani in domobranci.

Da ne bo potem »ni vedela«

Imam idejo za Televizijico Slovenija.
Najbrž nisem edini, ki se mu zdi grozno gledati nastopajoče na Emici na tisti skromni platformici, ki jo obkrožajo prepotentne Mad Max/SCT tribunice — navidez natrpane z na ukaz frenetično aplavdirajočimi 2D povabljenci v eni vrsti ob ograji.
Skratka: že naslednje leto naj TVS priredi Emo v Areni Stožice. S pravo publiko. Ne s tistimi insajderji, ki jih zdaj vabijo. The real thing rabijo. To bi bilo dobro tako za nacionalko sámo kot tudi za nastopajoče.