Moj šestletni sin mi je pred nekaj dnevi zastavil naslednje vprašanje: “Kaj bi raje? Znal leteti ali bil neviden?” Malo sem pomislil in se odločil za prvo možnost. Ko sem ga vprašal, kaj bi pa on raje, je odgovoril brezkompromisno: “Oboje!”

Prejšnji teden so mikrofoni ujeli pogovor med Putinom in Šijem. Besede, ki si jih izmenjujeta voditelja dveh svetovnih velesil, imajo seveda vselej veliko težo in niso nikoli mimobežne ali naključne. Je pa bila dotična izmenjava mnenj verjetno še najbližje temu, kar bi sicer imenovali sproščena prijateljska debata. In njena vsebina je bila nadvse zanimiva. Putin in Ši se nista pogovarjala o nogometu, ženskah ali avtomobilih. Govorila sta o podaljševanju življenja. O nesmrtnosti.

Predstavljivi gabariti

Po naključju sem imel sproščeno prijateljsko debato pred kratkim tudi sam — s filozofskim kolegom Izarjem sva se pogovarjala o bogastvu. Na tem področju sicer nimava empiričnih izkušenj, pa tudi kot filozofa se s tem vprašanjem nisva nikoli poglobljeno ukvarjala. Se nama je pa tema zdela dovolj zanimiva, da sva ji posvetila dobro uro najinih — za zdaj še končnih — življenj. No, glede na to, da ne sodiva v isto ligo kot kitajski in ruski predsednik, se bova verjetno morala s to končnostjo kar sprijazniti.

Sprijaznjenje pa očitno ni nekaj, kar bi bilo najbogatejšim in najmogočnejšim prebivalcem tega planeta blizu. Veliki fantje razmišljajo zunaj okvirjev. Predvsem pa jim moč in bogastvo omogočata, da ideje in želje, ki segajo onkraj predstavljivih gabaritov navadnih smrtnikov, tudi uresničujejo. Kot recimo ...

Infantilno

Tu sva se z Izarjem spotaknila ob Putina in Šija. Pa ob Elona Muska in njegove vesoljske projekte. Spomnila sva se tudi na megajahto Jeffa Bezosa, zaradi katere so morali v Rotterdamu razstaviti most. Podobnih zgodb in primerov je veliko, vsem pa je skupno eno: želje velikih fantov so v bistvu infantilne. Kaj bi raje? Bil nesmrten, letel v vesolje ali plul po morju z največjo ladjo? Odgovor je jasen: vse to in še več. Pa dajte mi še čokoladno torto oblike in velikosti Grenlandije. Za s sabo.

Vse te želje poznamo. Tudi mi smo si to želeli. Sanjali smo, da se nam uresničijo, se o njih pogovarjali. Spomin na te želje je spomin na otroštvo. Take fantazije so njegov nujen in čudovit del. Otroške želje spadajo v otroštvo. Ko pa se za njihovo realizacijo pehajo odrasli, postanejo otročje.

Seveda lahko

Eden od ključnih elementov odraščanja je spoznanje lastnih omejitev. Družba kot veliki drugi nam skozi socializacijo postopoma dopove, da ne moremo dobiti, imeti in početi vsega. Da moramo svoje želje prilagoditi realnosti. In da so nekatere želje, sicer lepe in poetične, zgolj sanje. Da so ravno zato lepe in poetične. Ker so pravljice.

Težava bogatih in močnih je verjetno v tem, da so večji od velikega drugega oziroma da so to sčasoma postali. Tudi oni so šli skozi vse faze socializacije. Toda realna moč, ki jo imajo, jih postavlja v paradoksalno pozicijo. Verjetno nekje v sebi slišijo glas, ki jim pravi, da ne moreš vsega. A njihova realnost jim sporoča: seveda lahko. Vse lahko.

Mansa Musa

Wikipedia pravi, da je najbogatejši človek v zgodovini Mansa Musa, malijski kralj iz 14. stoletja. Ker sem na to ime med brskanjem po spletu naletel prvič, se mi je zdel omenjeni vladar odlično utelešenje pravljičnega kralja. Mogotca, ki prebiva v čudežnem kraju in v nedefiniranem času, nekoč-nekje, in ki ima in zmore vse. Leti po zraku, neviden potuje po svojem kraljestvu in se vozi z največjo barko — za zajtrk pa si privošči čokoladno torto v oblike in velikosti Grenlandije.

Toda v sodobnih gospodarjih sveta ni nič pravljičnega. Njihova dejanja še kako konkretno vplivajo na naša življenja. Njihova dejanja so posledica njihovih odločitev in želja. Kako naj se torej počutimo ob dejstvu, da so njihove želje marsikdaj infantilne?

Svet še kar obstaja

Morda lahko poiščemo tolažbo prav v preteklosti. Zgodovina je v resnici polna bizarnih vladarskih in bogataških kreatur, njihovih kapric, čudaških želja in navad. Marsikdaj je šlo za absolutne vladarje in samodržce. Njihova oblast je bila neomejena in v celoti podvržena njihovi samovolji in mesijanskemu, skoraj božjemu kompleksu. Pa je človeštvo kljub temu preživelo. Svet še kar obstaja.

Dejanja velikih fantov z infantilnimi željami so lahko še tako škodljiva, a vsega vendarle ne morejo zafurati. Vsaj ne do konca. Hja, recimo, da je to tolažba. Ni pa ravno prepričljiva, ker jim bo enkrat morda vendarle uspelo. Morda jim uspeva prav zdaj. Tak občutek človeka dandanes večkrat spreleti.

Otrok, ki se igra

Eden najstarejših in najbolj znanih predsokratskih citatov govori o otroku, ki sedi na prestolu in se igra s kamenčki. Prispodoba je izjemno kompleksna in jo lahko beremo na različne načine. Toda element nezainteresiranosti je v njej bistven. Prav ta skoraj zenovska odsotnost želje in interesa sta tisto, kar liku otroškega kralja podeljuje legitimnost in moč. Resnično moč, ki ni stvar nadvlade in nasilja. Podobno kot vladar vesolja v Štoparskem vodniku Douglasa Adamsa. Tisti, ki se en teden pogovarja z mizo, ker ga zanima, kako se bo odzvala.

Predsokratska prispodoba in nenavaden lik iz klasike znanstvene fantastike govorita o istem: o otroški odprtosti. Ši in Putin s svojo debato o nesmrtnosti, njun ameriški kolega, ki sanja o Grenlandiji kot čokoladni torti, ter cela ekipa ekscentričnih ultrabogatašev z vesoljskimi plovili in predimenzioniranimi jahtami — to so predstavniki nečesa povsem drugega: infantilnega pohlepa. Morda v tem res niso bistveno drugačni od vladarjev iz preteklosti, so pa — če uporabimo metaforo s palčki na ramenih velikanov — v svojem početju vedno bolj izurjeni. In če je njihovo delovanje osnovano v uresničevanju infantilnih želja ... Ja, enkrat jim bo uspelo. Enkrat bodo šli do konca in zajebali vse, kar se bo zajebat dalo.

Vse najboljše ob koncu sveta. Morda pa vendarle dobimo kak kos čokoladne torte.