Velika depresija (1929–33) je počistila s klasično ekonomijo in filozofijo, da se trgi samouravnavajo in da krize niso možne. Ali kot se glasi Sayev zakon: »Ponudba vedno najde povpraševanje.« Počistila pa je tudi z avstrijsko ekonomsko šolo, da so krize koristne in samoočiščevalne in da država ne sme vanje posegati.
John Maynard Keynes je učinkovito pokazal, da lahko v času kolapsiranja trga, med krizo povpraševanja — ko potrošniki ne želijo trošiti, podjetja pa si ne upajo investirati —, samo država s povečanimi javnimi investicijami in socialnimi transferji potegne gospodarstvo iz globoke recesije.
Tako se je mainstream ekonomije in ekonomskih politik države za štiri desetletja obrnil v keynesiansko smer. Z New Dealom in s socialno državo v Evropi je ekonomija dobila prijaznejši, socialni obraz.

Privatizacija in tanki

Obe naftni krizi (1973, 1979) sta počistili s keynesianizmom ekonomskih politik, ki so se na ponudbeni šok odzivale z ukrepi za spodbujanje povpraševanja. Sledili sta visoka inflacija in stagnacija. Čikaška ekonomska šola je na to priložnost čakala tri desetletja in končno dobila možnost, da začne dokazovati, da je monetarna politika zaradi racionalnih pričakovanj neučinkovita pri zagotavljanju polne zaposlenosti in ustvarja samo višjo inflacijo. Sindikati, rigiden trg dela, regulacija in visoki davki da so ključne ovire za višjo rast in zaposlovanje. Margaret Thatcher in Ronald Reagan — in general Pinochet — so makroekonomsko revolucijo učinkovito, beri: brutalno uresničili v praksi z neusmiljenim odpuščanjem stavkajočih in s privatizacijo ter z vodnimi topovi in tanki.
Da trg zna najbolje, je postalo nova paradigma. Tokrat se je mainstream ekonomije in ekonomskih politik za tri desetletja obrnil v neoliberalno smer — v obdobje pred Keynesom in Franklinom D. Rooseveltom. S privatizacijo javnih storitev, deregulacijo, zatonom sindikatov in zmanjševanjem socialne države je ekonomija dobila brutalen, neoliberalni obraz.

Torpediranje neoliberalne paradigme

Velika finančna kriza po propadu Lehman Brothersov septembra 2008 je torpedirala to neoliberalno ekonomsko paradigmo. Trgi se po finančnem šoku niso mogli sami pobrati, zato so države morale reševati finančne institucije. Célo desetletje so zasipavali trge z astronomskimi količinami brezplačnega denarja, da se je realno gospodarstvo držalo nad vodo. Nizki davki, ubijanje socialne države in zaton sindikatov so v prejšnjih treh desetlejih zavrli rast dohodkov spodnji polovici prebivalstva in povečali neenakost. Sproščeni kapital je v želji po večjih dobičkih povsem globaliziral svoje oskrbovalne verige. Nastala je eksplozivna mešanica povečanega nezadovoljstva v razvitih državah in iskanja rešitev v populizmu na eni strani ter gospodarske ranljivosti zaradi globalnih šokov na drugi.
Tako bo korona virus dokončno počistil z neoliberalno paradigmo in deloma tudi z globalizacijo. V času pandemije je kapital v popolni paniki — vse borze so v kolapsu — in išče rešitve pri državi (centralnih bankah in proračunih). Vidimo tudi, da deregulirani privatni zdravstveni sektor ne more obvladovati izbruha bolezni. Učinkovito se lahko odzove samo dobro koordiniran javni zdravstveni sektor s podporo drugih javnih sistemov.

Koliko dvanajstin?

Ker bodo za čas meseca ali dveh države popolnoma zaprle meje — pa tudi zaradi upada domačega povpraševanja zaradi nacionalnih karanten —, bo prišlo do velikega izpada proizvodnje. Vprašanje je samo, na koliko dvanajstin lahko v tem trenutku ocenimo ta izpad: torej za pol, eno, dve ali tri dvanajstine — ali drugače povedano, za koliko se bo zmanjšal BDP v intervalu med 4% in 25%.
Podjetja bodo iskala pomoč države za sofinanciranje stroškov dela v času zaustavitve proizvodnje in za odlog plačila davkov. Hkrati bo treba stabilizirati gospodarsko rast po sanaciji virusa, to pa bo mogoče samo z državno načrtovanimi in financiranimi naložbami v javno infrastrukturo (od cest in železnic do šol in zdravstvenih ustanov). Korona kriza bo povečala povpraševanje po državi in po javnih storitvah.

Ekonomski tanker

Tanker ekonomije se je zaradi kolapsa prostotržne paradigme in neustreznega odziva držav s politiko protikeynesianskih politik varčevanja na povpraševalni šok začel počasi obračati že po finančni krizi 2008. Toda ultimativni konec neoliberalizma v mainstream ekonomiji in v ekonomskih politikah bo prinesla šle korona kriza. Čez dve leti bomo vsi keynesianci in ljubitelji javnih storitev. Tudi najbolj zadrti neoliberalci se ne bodo hoteli spomniti, da so se nekoč zavzemali za privatizacijo zdravstva ali javno-zasebna partnerstva ali da so bili proti minimalni plači ali sindikatom.
Ekonomske paradigme in paradigme ekonomskih politik se gibljejo v ciklih. Zdaj pač prihaja obdobje keynesianizma in večje socialne države. Za kakšna tri desetletja gotovo, potem pa se bo ciklus spet obrnil v bolj neoliberalno smer. Toda takrat bodo za nas in namesto nas itak delali roboti — mi pa bomo živeli od njihovih rent, torej njihove produktivnosti.