Medtem ko se Slovenija veselo besno krega o domnevno neprimernih zaposlitvah v Sovi in kompetencah državnozborskih komisij, navija za tega ali onega ustavnega sodnika, denuncira uboge stare partizane in dramatizira neke brezvezne magnetograme, pa se v kulturni senci dogajajo precej nenavadne, četudi nič manj napete in morda tudi bolj usodne stvari. Ali če nič drugega, vsaj zgovornejše.
Gre za trenja v Slovenskem mladinskem gledališču. To se v zadnjih letih (od 2015) pod vodstvom direktorja Tiborja Miheliča Syeda in umetniškega vodje Gorana Injca prav toliko kot s samim teatrom ukvarja tudi s političnim aktivizmom. Ta usmeritev ni všeč stari gardi SMG kot igralcu Dariu Vargi ali hišnemu režiserju Vitu Tauferju, ki sta o tem javno spregovorila.
SMG sodu je izbil dno sicer popolnoma korekten članek Petra Raka v Delu o tem dogajanju, na katerega se je vodsvo SMG z novodobno altersceno vred — in z dobro vago mednarodno razvpitega režiserja — odzvalo tako burno, kot da pišejo za kak alt-right medij.

Izgubljeni kompas

V Mladinca sem hodil zelo redko, zadnja leta pa sploh nikoli. Kolikor sem o njihovih predstavah slišal ali bral, se mi je zdelo, da so izgubili kompas. In to ne šele v zadnjih štirih letih po zaslugi Syeda in Injca. Tudi jaz sem namreč eden izmed tistih, ko so se po besedah Oliverja Frljića »intelektualno in umetniško zataknili na koncu [80.] let prejšnjega stoletja«.
Hmm, ali se niso eighties v SMG končala s Pandurjevo Šeherezado? Očitno sem se jaz zataknil še prej. In to v časih, ko je plakate z Marxom na biciklu in z rdečim šalom — če posplošim — za SMG delal Matjaž Vipotnik, da ne omenjam predstav kot Missa in A minor (1981), Ujetniki svobode, Razredni sovražnik (1982) ali Ana in Strah in pogum (1984).
Ti časi so minili. Takrat so bile subverzivne tiste predstave, ki jih omenjam, danes pa te in takšne, kakršne uprizarja SMG danes.
Zakaj to ne bi moglo biti eno in isto gledališče?
Jaz sem sicer na strani tistih nekdanjih predstav, ki so me zanimale in celo družbeno, politično, pa tudi intelektualno in kritiško formirale. Ta dandanšnji gledališki aktivizem me ne zanima, ker se mi zdi družbenokritičen preveč na prvo žogo in ga razen načeloma in žanrsko ne morem več ločiti od vsesplošnega banalnega, četudi intelektualnega nergaštva.

Zlahka

To pa še ne pomeni, da mislim, da takega teatra danes ne bi smelo biti. Osip publike ni zelo prepričljiv argument proti obstoju neke kulturne institucije. Kot tudi ni argument proti temu prepričanje mnogih, da to ni več to, kar je nekoč bilo, četudi protagonisti govorijo o kontinuiteti in se sklicujejo na tekovine (nekoč) revolucionarnega gledališča.
Tako vodstvo SMG kot njihov še vedno navdušen preostanek publike in drugi podporniki pa se ne zavedajo, da vse našteto tudi ni argument, da tak teater mora biti.
Tako nekdanje kot današnje SMG je (bilo) subvencionirano. Ali je bilo bolj izdatno takrat ali zdaj, je težko primerjati — sicer pa niti ni pomembno. Se je pa dobro zavedati, da si takratni upravljalec žaklja, iz katerega se je gledališče pitalo, ni mogel privoščiti, da bi gledališče pustil shirati ali kratko-malo zapreti.
Današnji upravljalci pa si to lahko privoščijo. In to zlahka. En teater gor ali dol. Taki časi so, ko to sploh ni pomembno.
Poleg tega si je Ministrstvo za kulturo omislilo strokovni bypass, ki mu lahko zaupa. Če strokovna komisija reče, da SMG »vztraja na poti brisanja mej med gledališčem kot umetnostjo in dnevnopolitičnim odrom resničnosti, s čimer se umetnosti jemlje pozicijo in kvaliteto ter jo spreminja v neučinkovit politični pamflet«, potem to ni politična kritika, ampak teatrološka. SMG se niso lotili tako vehementno in na pamet, kot so se leta 1951 lotili Edvarda Kocbeka. To je kritika, ki (lahko) velja.

Nova generacija 

In tako kot se je zamenjala družba, tako kot so se zamenjale strategije kulturnega in umetniškega ter civilnodružbenega odpora in upora, so se zamenjale tudi manire komuniciranja. Danes je najbolj normalna in sprejemljiva stvar, da kritika (medijskega) obtožiš, da je nepismen, tabloiden, senzacionalističen, pritlehen, nestrokoven — kar je v mnogih primerih bog pomagaj celo res, vendar ne v dotičnem —, kritika (cehovskega) pa kot egoista, oportunista, faliranca, pozabljenca in tako naprej, kar je še takih osebnih diskreditacij.
Slovensko mladinsko gledališče je prevzela nova generacija, ki ji je prav malo mar za kulturo poštenega komuniciranja. Njihov problem je v tem, da niso subverzivni samo do svojih političnih tarč — do česar imajo seveda pravico (ki so jim jo dali drugi) —, temveč tudi do tistih, ki si drugače predstavljajo poslanstvo umetnosti in gledališča. Takim je po njihovem treba zapreti usta. Kot jih po drugi strani zaradi domnevno neminljivih zaslug — ki jih še niti niso dokazali — nihče ne sme zapreti njim.
Tega mi starci od Tauferja do Varge pa še marsikoga nismo vajeni.