Evropska komisarka za širitev Marta Kos se je po nedavnem srečanju s srbskim predsednikom znašla v središču kritik. In to upravičeno. Njena objava na omrežju X, da je bil pogovor z Aleksandrom Vučićem “konstruktiven”, je zvenela kot hladen tuš za vse, ki spremljajo dogajanje na Zahodnem Balkanu in si prizadevajo za temeljne vrednote EU — vladavino prava, človekove pravice, svobodo medijev.
Če bi v istem hipu potekal še seminar z naslovom Kako dati legitimnost avtoritarnim režimom brez slabe vesti, bi bila evropska vaja iz sprenevedanja popolna.
Resno. Kako je pogovor s predsednikom, od katerega domači študenti množično zahtevajo odstop zaradi nevladavine prava, mogoče označiti kot konstruktivnega?
Širši kontekst
V komisarkinem zapisu na X-u očitno ni bilo prostora za širši kontekst političnih razmer v Srbiji. Ulice so že nekaj časa preplavljene s protestniki — študenti in številnimi podporniki —, ki od predsednika Vučića zahtevajo odstop zaradi sistematičnega razkroja vladavine prava.
Med zadnjimi protesti 15. marca so se pojavila celo pričevanja in posnetki uporabe zvočnega topa proti demonstrantom. Videli smo nenadno in nenavadno bežanje protestnikov — pred ničemer. Srbske oblasti so najprej zanikale, da bi policija uporabila zvočni top, vendar je amnezija pozneje popustila in so se le spomnile, da ga imajo. Morda za vsak slučaj, če bi v Beogradu pristali marsovci. In to ne samo enega, ampak baje kar štirinajst. A jih zagotovo niso uporabili proti demonstrantom.
Jasen signal
In v točno tem trenutku, ko bi EU morala poslati srbskim oblastem jasen signal, da z represijo ni pogajanj, se komisarka pojavi kot gostja v Vučićevi politični čajanki. Na kritike, zakaj ravno zdaj, pa odgovori z otroško logiko: “S kom pa naj se pogovarjam?”
Odziv Marte Kos, da se z nekom pač mora pogovarjati, je cinično nebogljen. Pravo vprašanje ni, s kom, temveč kdaj. Zakaj ravno zdaj? Zakaj ne počakati? Zakaj ne nedvoumno povedati, da EU ta hip ne vidi pogojev za dialog s Srbijo, če se režim noče soočiti z očitki o represiji in prisluhniti utemeljenim zahtevam protestnikov? Zakaj ne vsaj za nekaj tednov prekiniti igro legitimiranja Aleksandra Vučića?
Pogovori — takšni in drugačni — niso nevtralni. Imajo svojo težo. Dajejo signal. In Vučić je dobil jasen signal. Signal, da je še vedno v igri in da mu še vedno dajejo prostor. Da ga Bruselj še vedno treplja po ramenih. Pa ne samo Marta Kos. Tudi Ursula von der Leyen se je z njim sestala. In s tem potrdila, da je v tej zgodbi pravzaprav vse po starem.
Plehkost politike
Razočarani smo nad plehkostjo evropske politike. Nad politično upogljivostjo brez vsebine. In predvsem nad tem, da EU tudi tokrat ni znala — ali hotela — poslati jasnega sporočila, da ni vsak trenutek primeren za dialog. Še posebej ne s tistimi, ki so dialog doma zamenjali za represijo.
Kaj pa, če bi naša ljuba Evropska komisija enkrat za spremembo molčala? Morda pa bi s tem povedala več? Kaj pa, če bi enkrat za spremembo rekla: ne, to pa ni čas za “konstruktivnost”, ampak je čas za tišino, distanco in spoštovanje tistih, ki na ulici izgubljajo glas v boju za demokracijo, in njihovih vrednot, ki jih na srečo še premorejo.
Ampak ne. Kot že mnogokrat doslej, je EU pokleknila pred iluzijo stabilnosti. Vučić ji že dolgo prodaja zgodbo o trdi roki, ki da edina preprečuje kaos na Balkanu. EU pa to zgodbo kupuje znova in znova. Z nasmehom, z rokovanjem in z iksanjem o “konstruktivnih” sestankih.
Priznanje
Zaradi geografske bližine, zgodovinskega razumevanja regije in izkušenj s tranzicijo bi lahko Slovenija igrala pomembno vlogo v oblikovanju evropske politike do Zahodnega Balkana. Nenazadnje smo v tokratni ekipi Evropske komisije verjetno zato dobili resor za širitev.
To pa pomeni, da bi bilo treba biti kritičen tudi takrat, ko evropska politika odpove. In ta trenutek je bil eden takšnih. EU je s kofetkanjem ali čajanko — karkoli že je to z Vučićem bilo —, ponovno pokazala svojo mehko, upogljivo hrbtenico in prikladno pozabljivost, kadar gre za geostrateške koristi.
V resnici pa ni nobene skrivnosti, zakaj se Vučić rad pogovarja z evropskimi uradniki. Oni mu namreč dajejo tisto, česar doma nikoli ne dobi — priznanje. In če mu to priznanje podeljujejo celo tisti, ki bi morali paziti na evropske vrednote, potem je igra dobljena.
Kaj kdo iskreno misli
Vučić si je lahko obrisal potno čelo. Še vedno je na evropskem radarju. Še vedno je partner. Pa čeprav medtem domače protestnike razganja z orožjem, ki ga uradno nima.
Kdo je v tej zgodbi res razočaral? Srbski predsednik? Ne. On dela samo to, kar zna in kar lahko dela. Razočarala je Evropska komisija. S svojo patološko željo po ugajanju, s kratkovidnostjo in s pripravljenostjo, da zataji principe v zameno za iluzijo vpliva.
Srbski protestniki imajo pogum. Evropski politiki imajo ikse. In če bo šlo tako naprej, bo prav X — ne Unija — ostal edini prostor evropskih vrednot.
Ker tam vsaj še kdo napiše, kar iskreno misli.