Hodil po zemlji sem naši — namreč 27. aprila, na državni praznik — in dobil čir na želodcu. Na skoraj nobeni (privatni) hiši ni bila izobešena zastava. Ali to pomeni, da državljanom ni mar za dan Osvobodilne fronte, kot se je temu reklo nekoč? Da jim ni mar niti za tako imenovani dan upora proti okupatorju, kot se je nova oblast takoj po osamosvojitvi čutila dolžno preimenovati praznik?

Maščevalni manever

Bilo bi nesmiselno trditi, da ustanovitev Osvobodilne fronte ni bila upor ali začetek upora proti okupatorju. Seveda je bila. Ampak preimenovanje praznika je bil prvi antikomunistični, revizionistični, renegatski, maščevalni manever, s katerim so takrat šele latentni desničarji začeli relativizirati vrednote tistih, ki so v drugi svetovni vojni zmagali in potem še skoraj pol stoletja vladali.

Imenovati 27. april dan upora proti okupatorju namesto dan OF je besedna akrobacija in zgodovinski sofizem. Dan upora proti okupatorju dezavuira zaslužne za organizacijo in motivacijo odpora in vojske, ki sta po štirih letih pripeljala do zmage in miru.

Kot ledvica v loju

Tako se je začelo. Navidez nedolžno. Pa kaj potem, če se praznik drugače imenuje? Saj še vedno proslavljamo 27. april! Namreč dan, ko so pogumni možje stopili skupaj in organizirali oborožen upor proti okupatorju in pridruženim domačim izdajalcem, ki jim ni bila všeč ideološka podstat poslovodečih puntarjev. Zavedni državljani bi lahko bili zadovoljni in ponosni na svoje uporništvo tudi pod novim imenom.

In kaj se 27. aprila dogaja dandanes? Pravzaprav nič. Ljudje iz sosednjih ulic ne razobešajo zastav, ker jim ta praznik pride prav samo za to, da si podaljšajo prvomajske počitnice. Posvetno obhajilo slovenskega uporništva? Le kaj bi s tem? Da se praznik ne imenuje več dan OF, ga je očistilo njegovih zgodovinskih konotacij. Praznik, preimenovan v dan upora proti okupatorju, je ljudstvu podelil pravico, da se ne zmeni za zgodovinski spomin in da kot ledvica v loju živi v sedanjosti, diskonektani od preteklosti. Ali kdo kje vidi danes okupatorja? Če smo že od koga okupirani, smo kvečjemu od oblasti.

Tako razmišljajo ljudje, ki so prepričani, da v miselni, resničnostni, socialni, ekonomski, potrošniški anarhiji brez avtoritet živijo svobodno. To je njihovo namišljeno uporništvo.

Demontaža OF

Takim ljudem pa ne samo ni mar za izobešanje zastav, ampak jim tudi ni mar za desničarsko demontažo OF. Za to, da se vsako leto konec aprila na margini politične in medijske opozicije začne ritualno propagandistično zgražanje nad praznikom in množično citiranje Tamare Griesser Pečar, Jožeta Dežmana, Staneta Grande, Jožeta Možine, Andreje Valič Zver in Boštjana M. Turka. Fake strokovnjakov za fake zgodovino.

Govorijo, da 27. aprila 1941 ni bilo “niti OF niti upora”. Govorijo, da so 27. aprila 1941 v Slovenijo prijahali “štirje jezdeci apokalipse” in da še danes živimo v opustošenju, ki so ga povzročili. Se posmehujejo prepričanju, da danes ne bi govorili slovensko, če bi okupator zmagal. Da je to praznik, ki razdvaja narod — da jih deli “na poznavalce dogodkov in na tiste, ki se zadovoljijo z razlago, ki jo dobijo v šoli ali od ZZB”.

Oficielna interpretacija OF je po njihovem kompromitirana in izkrivljena, ker se ne sklada (stoprocentno) z zgodovinskimi dejstvi. OF je bila bojda ustanovljena že dan prej — in to kot PIF (Protiimperialistična fronta) —, OF pa je postala šele po Hitlerjevem napadu na njim ljubega Stalina. Prej pa so tako kot današnji levičarski mirovniki mislili, da je Trump večji bad guy od Putina.

Slovenski narativ

Zgodovina za državotvorno in praznično rabo je vedno simbolna, magari sfrizirana, olepšana zgodba, ki se ji ni treba nujno in docela ujemati z minulo resničnostjo. Slovenski domovinski, identitetni, karakterni narativ o Osvobodilni fronti je evangelij. OF je blagovest, ki nas uči, kako smo se odrešili. Bolj stvar vere v priučeni nauk kot pa eksaktna zgodovina. Bolj privrženost nacionalnemu Jezusu kot pa kritično in kvizlinško navijanje za Poncija Pilata in razumevanje drugorazrednih podrobnosti.

Bojte se ikonoklastov Osvobodilne fronte. Več jih je in bližje so, kot si mislite. Spomnite se samo, kako je prejšnja vlada 27. aprila 2021 proslavljala osemdesetletnico ustanovitve z alternativno komemoracijo vojaškega dogodka, ki pa z OF ni imel nobene veze. In to sredi kočevskih gozdov, kjer so se možje v črnih vetrovkah v bližini brezimnih, v jame pometanih, počutili bolj zlovešče domače — in kjer slavnostni govornik na ozadju diletantske poezije in podomoljubljenih poskočnic na playback ni znal ali hotel povedati, kdo je zmagal v tisti vojni.