V življenju sem videl že dovolj dolgočasnih, patetičnih, irelevantnih in brezveznih slovenskih filmov — pa dobrih tudi, da ne bo pomote, in celo odličnih —, da bi me vrgel iz tira še eden več, ki mi je ne čisto slučajno prišel na kinematografsko pot. Prvi slovenski vojni film, posnet z domobranskega, kolaboracionističnega, antikomunističnega stališča sem hotel in moral videti. Že sama ideja obeta ali je obetala, da bo film kinematografsko čudo, ki ga radoveden ljubitelj filma ne bi smel zamuditi. Neglede na to, kaj si o zadevi zgodovinsko misli. Pa vendar tudi nujno pod pogojem, da je pripravljen na razočaranje.

Poprava krivic

Brez pretirane hudobije si upam domnevati, da je bil Exodus 1945: Naša kri zamišljen in posnet zato, da bi popravil to kulturnopolitično, produkcijsko ali magari celo umetniško krivico, da je bilo od leta 1948 v Sloveniji posnetih toliko in toliko partizanskih filmov, domobranskega pa niti enega.

Pa je to res krivica? Za nekatere vsekakor. Še posebej seveda za tiste, ki v partizanskih filmih niso hoteli opaziti njihove umetniške, kinematografske, nenazadnje tudi razvedrilne vrednosti. V teh filmih so videli samo ideološko proslavljanje zmage v tako imenovani bratomorni vojni.

Zato jim je po vseh teh desetletjih prišlo na misel, da je čas za film, ki bo enkrat za spremembo prikazoval trpljenje tistih na drugi strani. Na strani žrtev.

Aspekti in dileme

Toda za vsaj približno prepričljiv prikaz trpljenja žrtev zmagovalcev so avtorji morali na par stvari pozabiti. Recimo na razkorak med moralnimi aspekti in dilemami osvobodilne, domoljubne in revolucionarne vojne na eni strani in izdajalske, antikomunistične na drugi. Za popravo moralnih in produkcijskih krivic je bilo treba to moraliziranje eliminirati in se skoncentrirati na trpljenje sámo. Logično, da scenarij in režija nista mogla brenkati na druge strune kot na čustvene in pretresljivostne. K temu so izdatno pripomogle megličaste lepote Slovenije, larmoajanten soundtrack in nenazadnje maska z nerodnim imitiranjem ranjenega, raztrganega, slabo zašitega, amputiranega človeškega mesa.

Maja 1945

A karkoli že nelaskavega imam povedati o tem ekskulpativnem filmu — češ, če so oz. ker so domobranci maja 1945 trpeli, potem že niso mogli biti nič krivi —, to ne pomeni, da Naša kri nima ali ne bo imela publike. Množične seveda ne, ker na slovenskem kulturnem, intelektualnem, moralnem in razvedrilnem tržišču ni veliko dojemljivosti in povpraševanja za to poenostavljeno, zdaj na glavo postavljeno tematiko.

Film je nastal brez javnih sredstev — ker le kdo bi subvencioniral produkcijsko hišo, specializirano za verske filmske izdelke —, zato so se pač morali znajti z donacijami. In ker krivice še niso v celoti popravljene, jim še ni dovolj. Exodus 1945 je v tem smislu tudi prvi primerek slovenskega filma, ki se konča s posneto priprošnjo producenta za še več privatnih donacij — za sequel o dogodkih na Vetrinjskem polju.

Hommage

Ni neverjetno, da se je nekomu zdelo potrebno posneti tak film. Neverjetno je kvečjemu to, da se v razumljivi, beri: upravičeni odstotnosti subvencioniranja Slovenskega filmskega centra najdejo ljudje, ki so pripravljeni iz lastnega žepa špendirati sredstva za takšno produkcijo. 

In kar je še bolj cinično ali vsaj zabavno: približno tako se je pred petimi, šestimi leti samofinancirala tudi tista zapoznela partizanarica Preboj. Film o bitki na Menini planini ni bil noben prispevek k slovenski kinematografiji, temveč borčevski hommage NOB. Tako kot je Naša kri samo desničarski hommage domobrancem.