Res je, da v slovenski zunanji politiki obstajajo še hujši problemi od tega, da se Tanji Fajon odpelje od sočutja ob smrti iranskega predsednika v helikopterski nesreči — in da je njena angleška izgovorjava sramotno zanič.

Ampak vseeno. Ta torek je v pogovoru za Kan 11, izraelskega brodkasterja, rekla:

“Its e šoking njuz for d houl vrld, sač n eksident. End d houl Eyu hes sent kondolensis tu di irejnian pipl, end olsou simpatis tu ol d femilis det ver efektid baj dis teribl eksident.”

Diskretno začudeni izpraševalec Dov Gil-Har je Fajonovo nato izzval s seznamom (milo rečeno) nedemokratičnih grozot nad neposlušnim prebivalstvom pod vodstvom umrlega predsednika, in jo vprašal: “This [‘the Butcher of Tehran’] is the person that you’re sorry for his departure?”

Ona pa: “Aj biliv it is e tajm for mornink. Aj tink it is d rajt ting tu du tudej.”

Diplomatska blamaga

Odkod Tanji Fajon ideja, da je lepo in prav izraziti sožalje iranskim državljanom ob tej kao tragični izgubi? In to — kar je še tem bolj bizarno — po izraelskem javnem, državnem komunikacijskem kanalu?

Ne štejem se med tiste, ki za vsako spodrsljajno figo pozivajo oblastnike k odstopu. Zato tudi zunanje ministrice ne bom zdaj pozival, naj spakira. Ker niti ni treba. Njena posiljena pieteta do iranskega predsednika je taka diplomatska blamaga, da že sama po sebi ne bo mogla mimo brez posledic. S tako rekoč sožalno brzojavko via izraelska televizija si je Tanja Fajon dokončno zapravila vse možnosti, da bi jo državljani Slovenije še količkaj resno jemali.

Odkod ta sentimentalnost

Kaj je hotela Fajonova doseči s poudarjanjem, da je nesreča bila “šokantna novica za cel svet”, in s sočustvovanjem z “družinami, ki so bile prizadete v tej tragični nesreči”?

Odkod ta sentimentalnost, za katero bi ji lahko bilo jasno, da bo izpadla v političnem smislu bodisi bedasta ali kvečjemu komična? Je njeno žalovanje bilo pristno? Jo je totalitarčevo strmoglavljenje res prizadelo? Ker je tudi on bil človek?

Ali pa če obrnem: do kakšnih ekstremov hinavskega in sluzastega pretvarjanja si političarka upa v želji, da bi dokazala, da je čuteča in človeška?

Emocionalno nezrela

Ne eno ne drugo po mojem nima logike. Če je bila njena prizadetost ob smrti Ebrahima Raisija res pristna, potem iz tega ne moremo sklepati drugega, kot da je Tanja Fajon emocionalno nezrela. Nezrela že kot človek nasploh, kaj šele kot zunanja ministrica.

Morda pa je to bilo v duhu njene proklamirane “feministične” zunanje politike? Da je to to, da moški zunanji minister ob taki nesreči poreče, češ, še je pravica na svetu, medtem ko ženska zunanja ministrica to doživi emocionalno, neglede na vse, ker je tudi ponesrečenec nekomu mož, brat, oče, prijatelj.

Zunanji ministri so z Marsa, zunanje ministrice pa iz Irana.

Osebno sicer ne verjamem, da je bilo Fajonovi iskreno hudo. Zdi se mi zdi psihološko nemogoče, da bi kdorkoli žaloval ob smrti eksotičnega, četudi ne nenevarnega teokratskega hardlinerja. Zunanja ministrica neke države — ki ne podpira takega in tega režima — pa še tem manj.

Daleč smo prišli

Skratka, Tanja Fajon je na Kan 11 po mojem odglumila sočutje in žalost ob “izgubi”. Ampak zakaj? Zakaj se je šla larmoajantno dobrikat Irancem? (Vsaj tistim, seveda, ki jim predsednikova smrt ni prinesla vsaj malo zadoščenja in novega upanja.)

In to še ni vse! Zakaj se ji je kot zunanji ministrici države, ki namerava priznati Palestino, zdelo potrebno s temi proiranskimi kondoleancami še bolj iritirati Izraelce? Je bil to njen cilj? Je hotela izpasti pogumna in brezkompromisna? Je hotela Izraelce opozoriti na človečnost? In ali ni pomislila, da se bo s tem bluzenjem v očeh izraelskih gledalcev — prej ali slej pa tudi domače publike — popolnoma diskreditirala?

Res, daleč smo prišli. Uradnice za stike z javnostjo s tujino dandanes žalujejo za Homeinijevim naslednikom. Nisem si mislil, da bom kdaj to doživel.