Ko sem onidan približno očistil kuhinjo in preveril, ali sta si otroka umila zobe, sem prepustil familijo preostanku večernega obreda, popokal računalnik in odšel v kafič čez cesto. Moji možgani so smešna stvar. Ker v šundru delujejo bolje kot v tišini, so bari zame standarden prostor pisanja. Manj ko so fensi in bolj ko so podobni lokalnim beznicam, bolj so mi všeč.

Seveda pa se šunder od šundra razlikuje. Ko se debate sosednjih omizij zlijejo v nerazumljiv kaos, se počutim kot riba v vodi. Kakofonija pogovorov se v moji glavi poveže v idealno ozadje za miselne blodnje in iskanja.

Včasih pa je drugače. Včasih te govorance za sosednjo mizo potegnejo vase in ni druge, kot da jim slediš. Zato, ker so zanimive, ali pa zato, ker so smešne, nenavadne, nerazumljive, rahlo butaste. To je v resnici nepomembno.

Podvrsta teoretikov

Če se vrnem v kafič na drugi strani ulice. Pridem torej tja, si najdem prosto mizo — ni jih bilo malo —, naročim pijačo. Iz torbe potegnem računalnik, cigarete in očala oz. etui. Ko ga odprem, ugotovim, da je prazen. Ups! Da sem pozabil očala, je ob mojem vedno slabšem vidu okoliščina, ki lahko večerno rundo pisanja še kako ogrozi. A kaj naj? Pijača je že pred mano, domov ne morem, nabijem torej font na velikost, ki sem se ji včasih prijazno posmehoval, in se lotim dela.

Ampak napenjanje oči ni bila edina težava. Mojo zbranost sta vztrajno spravljala iz ravnotežja tudi gospoda za sosednjo mizo. Ne da bi kričala ali zganjala kraval, njuna debata je bila kultivirana. Vsebina njunega pogovora pa je občasno vendarle pritegnila mojo pozornost. Najprej sem opazil, da nenavadno pogosto omenjata, da so jima skrbniki tega ali onega družbenega omrežja, foruma ali portala blokirali ali izbrisali objave. Drug drugemu sta se s tem že skorajda hvalisala.

Okej, gospoda sta očitno spadala v eno od podvrst heterogene in mogočne skupnosti teoretikov zarot. Njuna stvar. Kdo sem jaz, da bi sodil.

Potem pa je eden od njiju izrekel nekaj, kar mi je dokončno zlomilo koncentracijo in moje miselne blodnje odpeljalo povsem drugam. “Ljudje ne razmišljajo,” je rekel. “Ljudje ne razmišljajo in v tem je problem.”

Dve retorični vprašanji

Kolikokrat v življenju sem že slišal ta stavek? Še več — da se ne postavljam na neko vzvišeno pozicijo —, kolikokrat sem ga izrekel sam?

Vprašanji sta retorični. Natančne številke ne poznam, približen in povsem zadosten odgovor na obe pa je jasen: velikokrat, res velikokrat. Ljudje ne razmišljajo. To je spoznanje, do katerega se sporadično dokopljemo vsi, ko opazujemo svet okoli sebe. In to spoznanje zveni vedno prepričljivo, resnično in brezprizivno. S takšno intonacijo ga je izrekel tudi gospod za sosednjo mizo. Ja, ljudje ne razmišljajo. In to je velik problem.

Pri tem spoznanju je najbolj zanimiva pozicija, s katere je izrečena. Neglede na to, kdo in zakaj uporabi to famozno repliko, podton je vselej isti in povsem transparenten: obstaja manjšina, ki razmišlja, in jaz ji seveda pripadam. Večina pa tega ne počne. In ta je kriva za vse. Ti ljudje delajo škodo.

Kdo je naredil več škode?

Pred kratkim sem imel s kolegom Izarjem Lunačkom debato o vrednotah. Pogovor na nabrežju Ljubljanice je del projekta s simpatičnim imenom Filozofska štengca, ki hoče pripeljati filozofske vsebine v vsakdanje in udobne, predvsem pa neakademske prostore.

Zadnji izdihljaji poletja, krasno sobotno popoldne, fina in ravno prav številčna družba oz. publika. Igrala sva ta ta filozofski pingpong, dokler se nisva na neki točki spotaknila ob dilemo: kdo je človeštvu naredil več škode? Tisti, ki ne ravnajo v skladu z vrednotami, ali oni, ki so jim absolutno in do konca zvesti?

Še eno retorično vprašanje. Odgovoriti nisva znala, je pa Izar iz svoje filozofske malhe hitro potegnil klasični primer Antigone. Saj veste, njena zvestoba načelom je fascinantna in vsega spoštovanja vredna, a hkrati strašljiva. V njej je nekaj nečloveškega. In dejanja, ki so plod te totalne zavezanosti vrednotam, puščajo za sabo katastrofo.

Nerazmišljujoči, to so drugi

Paralela je rahlo iz trte izvita, kljub temu pa je lahko zanimiva, morda celo zabavna. Koga se moramo bolj bati? Kdo naredi več škode? Ljudje, ki ne razmišljajo, ali tisti, ki razmišljajo in se kot taki tudi deklarirajo?

Zabaven paradoks izjave o ljudeh, ki ne razmišljajo, je v njeni splošnosti in abstraktnosti. Nikoli namreč ne govori o konkretnih osebah. Govori o nekakšni amorfni gmoti. O nedefinirani večini, ki jo opredeljuje predvsem to, da ji jaz ne pripadam. Nerazmišljujoči so vedno drugi. Vedno tam nekje, na drugi strani, onkraj. In če se gremo to filozofsko igro do konca: ti ljudje pravzaprav sploh ne obstajajo. So samo abstraktni vzrok vsega, kar je narobe.

Na drugi strani pa … — mi, ki razmišljamo.

Retorična vprašanja nimajo odgovorov. Filozofski pingpong nas ne pripelje nujno do konkretnih zaključkov. Lahko pa ugotovimo, da ni najbolj smiselno preveč razmišljati o ljudeh, ki ne razmišljajo. Še več, takšne izjave so hinavske in samopašne in v resnici več kot o teh ljudeh povedo o nas samih. Ki razmišljamo in zato nismo za nič krivi.