Moj poletni postanek se začne pred ljubljansko Dramo, osrednjim nacionalnim gledališčem. Dokler je ni ukleščil novi Šumi, je še šlo. Dokler niso podrli kostanja, ki je gospodoval prostoru in zastiral pogled nanjo, je tudi še šlo. Zdaj, ko jo že obkrožajo gradbene ograje, vidimo, da je bil kostanj res mogočen, stara Drama pa niti najmanj. Premalo bi bilo reči, da je videti uborno. Videti je mizerno.

Enako je v notranjosti. Dokler smo hodili na predstave in je bilo vedno veliko publike in smo čakali, kaj bo na odru, je še šlo. Ko sem se mimo selitvenih škatel in vreč prebijala na intervju v garderobo letošnjega dobitnika Borštnikovega prstana, se kar nisem mogla nehati retorično spraševati: to je osrednje nacionalno gledališče? 

Ampak saj bomo dobili novo Dramo. Zastor je že padel. Celo izselili so se že. Tudi arheologi so že postorili svoje pred gradbenimi deli. Saj bo.

Pravzaprav to ni bil prvi postanek. Da sem prišla do Drame, sem parkirala na parkirišču pri Križankah. Uradno je to Parkirišče NUK 2. Pomislila sem, da ga ne bi smelo več biti. Že veliko desetletij ne. Ampak zdaj se bo vendarle začelo. Malo zamujajo, ampak ni še izgubljeno. Zdaj, zdaj se bodo začele zadnje arheološke raziskave. Saj bo.

S samozavestnim nasmehom

Ko je premier Robert Golob na začetku mandata s samozavestnim nasmehom vstopil v SNG Drama Ljubljana ter v Narodno in univerzitetno knjižnico, smo težko verjeli, da misli resno. Potem so vendarle sledile natančne projekcije, natančen finančni in izvedbeni načrt. Ko je Ministrstvo za kulturo kljub odporu okoljevarstvenikov in umetnikov sporočilo, da bodo podrli kostanj, smo verjeli, da gre zares. In prav pred enim letom, julija 2023, je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije sporočilo, da je NUK 2 “potrjena naložba” in da bo država zanj od leta 2025 do leta 2027 namenila 94 milijonov evrov. Gradnja naj bi se začela letos.

Na Ministrstvu so pričakovali, da bodo arheološka izkopavanja in pripravljalna dela končana v prvi polovici leta, nato bo sledil javni razpis za izbiro izvajalca, jeseni pa naj bi se po pričakovanjih začelo urejanje gradbene jame. Kot rečeno, malo se je zavleklo. Ampak bo.

Toda v naslednjih dnevih sem izvedela, da spet ne bo. Ne enega ne drugega.

Dejansko kritje

Drama je že na nadomestni lokaciji, za staro pa še nima gradbenega dovoljenja. Za pridobitev gradbenega dovoljenja je potrebna pridobitev pravice uporabe zemljišč na območju med stavbo Drame in sosednjo Nemško hišo. Ministrstvo za kulturo trdi, da so bili po dolgih pogajanjih s stanovalci pripravljeni predlogi, v katerih so bile sprejete vse še zakonsko dopustne zahteve, vendar jih večina lastnikov kljub temu ni hotela podpisati. “Predlog sporazuma je med drugim vključeval povrnitev morebitne nastale škode v naravi, odškodnino za čas uporabe zemljišč, zagotovitev intervencijske poti ter zavarovanja za različne oblike škodnih dogodkov,” so razložili. “Tudi čiščenje oken,” je ob priliki rekla ministrica za kulturo. Lastniki pa naj bi bili vztrajali, da podpisnik sporazuma ne more biti Drama, temveč država. Hočejo dejansko kritje in ne zgolj omejenega jamstva.

Nikomur ni jasno

Pri Nuku 2, ki bo stal cirka sto milijonov, se je zapletlo zaradi dobrih 100.000 evrov. Za toliko sta oba ponudnika presegla razpisani znesek za arheološka izkopavanja. Razpis bodo morali ponoviti. In nikomur ni jasno, kako bodo to rešili. 

In tako je že, odkar imamo državo. Tako je bilo že v prejšnji. Potreba po kulturni infrastrukturi je namreč starejša od države. Vedno je bilo narobe nekaj drugega, ampak vedno je bilo nekaj narobe. Večina premierov in ministrov ni prišla tako daleč kot ti zdaj. Nekateri so samo obljubljali, drugi še to ne, še redkejši so kaj ukrenili, graditi pa vseeno niso začeli.

Pa je bilo vmes vendarle zgrajenih nekaj prav odličnih mestnih knjižnic. Tudi Univerzitetna knjižnica Maribor. Tudi nekaj gledaliških ustanov je bilo zgrajenih ali obnovljenih. Tudi osrednja Opera in balet, četudi ni obveljala za zgled dobre prakse. Ministrica za kulturo je tudi kar trmasta pri dofinanciranju gradnje nove Mariborske knjižnice in drugih institucij v Centru Rotovž. Pravi, da je država izpolnila svoje obveznosti — in po pogodbi jih je res —, za zviševanje gradbenih stroškov pa da ne odgovarja. Ministrica tudi sicer na raznih koncih države podpisuje pogodbe za nove kulturne domove in prizidke. Drame in Nuka 2 pa ne more premakniti.

Simptom

Kako je mogoče, da je nemogoče zgraditi NUK 2 in Dramo?

Vem, da bo zvenelo izrabljeno, ampak je res: to je simptom. Nihče ni kriv. Nihče nič ne more. Problem se zdi logično nerazložljiv in nerešljiv, ker je znak višjega reda.

Če država v triintridesetih letih ne more zgraditi dveh ustanov, ki sta najizrazitejši gradnik in varuh kulture, znanja in jezika, potem ju najbrž ne želi zgraditi. Potem najbrž misli, da ju ne potrebuje. 

Ne bom uporabila diskurza o preteklosti. Ne bom napisala, da NUK 2 in Dramo potrebujemo, ker sta nas knjiga in gledališče naredila. Ker sta nam sploh omogočila, da smo dobili državo. Uporabila bom diskurz o prihodnosti. Zakaj bi pravzaprav potrebovali državo, ki globoko v sebi misli, da ne potrebuje ustanove, v kateri se bodo slišale najvišje lege tega jezika in najboljši stavki, artikulirani v tem jeziku? In da ne potrebuje ustanove, ki bi zbirala, hranila in širila pisno preteklost in prihodnost tega jezika in kulture?

Za vse drugo — za gospodarstvo, zdravstvo, celo za šolstvo — si mirno lahko izberemo preverjen in učinkovit model katerekoli druge države. Celo za lokalno pridelano ekološko hrano najbrž ne potrebujemo svoje države.

Zato: finita la commedia. Kot to lepo rečejo v neki drugi kulturi in v drugem jeziku.