Nad petkovo otvoritvijo olimpijskih iger v Parizu nisem bil pretirano navdušen. Zadeva se je malo vlekla. Zdelo se mi je, kot da sem že vse nekje videl. (Več o tem v nadaljevanju.) Razen tega je bila koncipirana tako, da bi najbolje funkcionirala kot iz tisočev gibljivih ali statičnih, asinhrono posnetih podob zmontiran video zase.

Hélas, vse skupaj je bilo treba razvleči na par kilometrov reke in kejev in nebroj kulturnozgodovinskih atrakcij — in na štiri ure spektakla. En direct.

Četudi mi pariška otvoritev ni bila tako všeč kot recimo londonska pred dvanajstimi leti, bi se bilo vredno vanjo poglobiti. Delovala bi lahko kot kviz v prepoznavanju kulturnih referenc, ki jih je bila prepolna. Že zato mi je žal, da prireditve nisem spremljal bolj pozorno.

Za površino in površnost

Kot francist po izobrazbi sem po kulturnih preferencah še vedno tudi malo frankofil. Sprotne francoske produkcije ne spremljam podrobno, lahko pa rečem, da sem kulturnozgodovinsko kar dobro podkovan.

Seveda pa zdolgočasenemu človeku na kavču izobrazba in razgledanost ne pomagata kaj prida, če se mu ne ljubi poglobiti. Televizija je za površino in površnost. Za nevedne in preobčutljive pa je tak event pravcati raj — v katerem pa trpijo kot v peklu.

Zlagal bi se, če bi trdil, da za razliko od zgroženih konservativcev in užaljenih bogaboječnežev nisem bil takoj prepričan, da “tisti” tableau vivant ni nesramna persiflaža bibličnega motiva zadnje večerje, temveč bakhanalije, inscenirane prosto po Banketu bogov Jana van Bijlerta, “utrechtskega caravaggista” iz 17. stoletja (ali njegovega skoraj sodobnika, “severnega manierista” Cornelisa van Haarlema), ki prikazuje svatbo Peleja in Tetide (ki sta zaplodila Ahila). Sliko hrani Musée Magnin v Dijonu (“entrée gratuite”).

Apokalipsa

Konjenik, ki je glisiral po Seni, je tudi mene sprva asociral na enega od — no, ne ravno na četrtega — jezdecev apokalipse. Ampak jaz sem pač plehek in ne iščem oslovskega ušesa v žepni izdaji svetega pisma. Dojemljivega človeka je to moralo navdušiti že zgolj vizualno. To je bil res nor prizor. Čeprav bi bilo dovolj, če bi ekvoskaf preglisiral samo eno navtično miljo, ne treh.

Post festum sem se tudi pustil podučiti, da jezdec sploh ni bil tisti lik iz Assassin’s Creeda — ki je ves čas svojega parkura deloval kot nek Fantom iz Opere —, temveč Ivana (ali če hočete Devica) Orleanska. In da je bila ta scena v bistvu poganski hommage Sekvani (Sequani), boginji reke Sene v galsko-rimski mitologiji. Torej je šlo za starodaven kult vode oz. čaščenje vodnega elementa. Ne pa za kult smrti, kot pametujejo apokaliptični desničarji.

Le 14 juillet 1789–1989

Imel sem to srečo, da sem bil 14. julija 1989 v Parizu na paradi ob dvestoletnici francoske revolucije. Dopoldan je bila tradicionalna vojaška parada — ki sem jo blagohotno izpustil, ker še nismo bili v NATO paktu —, zvečer pa kulturna, teatralična, muzikalična, tolkalska, koreografska, rockerska, operatična povorka. Dva milijona ljudi na obeh straneh Champs-Élysées — na dveh kilometrih od Slavoloka zmage do obeliska na Place de la Concorde — je spremljalo dve uri dolgo spektakelsko procesijo (pod nedomiselnim naslovom La Marseillaise), ki jo je zrežiral Jean-Paul Goude.

To so bili drugi časi. Francoski predsednik je bil Mitterrand, ameriški George H. W. Bush, nemški kancler je bil Kohl, UK prime minister pa Margaret Thatcher — če jih naštejem samo nekaj od takrat navzočih. (Tiste dni je bil v Parizu tudi vrh G7. Pa Drnovšek je bil tudi na proslavi. Še kot predsednik YU predsedstva.)

Pop kultura je bila kraljica

Drugi časi pa so to bili tudi mentalno in kulturno. V vsebinskem in izraznem smislu je bil Le Bi (Le Bicentenaire) verjetno ena izmed kulminacij eklektičnih in idiosinkratičnih domislic poznega kapitalizma ali kulturno gledano postmodernizma. Obe oznaki sta bili takrat v intelektualnih in publicističnih krogih zelo moderni. (Ne samo slovenskih.) Pop kultura je bila kraljica in Francozi so bili njeni najzvestejši in najinovativnejši podložniki. Vsaj na Kontinentu.

Otvoritev Pariza 2024 so zelo dobro opisali v New York Timesu: “[To je bila] mojstrovina zgodovine in presenetljivosti, kiča in športa, umetnosti in mode. In vse to je še tem bolj poudarjala na skoraj štiri milje razvlečena parada ladij s 7.000 športniki na krovu, ki jo je z nastopoma začela Lady Gaga, končala pa Celine Dion.”

Les années quatre-vingts

Pariška otvoritev me je spominjala na tista nora osemdeseta. Da, kiča, ekstravagantnosti, provokativnosti, nezaslišanih kulturnih miksov, eklekticizma, pa glamurja in humorja, celo postmoderne ironije in dvoumnosti. Zavestne nekompatibilnosti in diskrepantnosti je bilo na pretek. Kot nekoč. To je bilo spet ali še vedno aleatorično sestavljanje francoskih lego kock kulture, zgodovine in mentalitete. To je bila igra kontrastov. Do včeraj ali predvčerajšnjim še nezdružljivega.

Marija Antoaneta  — z lastno odsekano glavo v rokah — in metalci, ki ga žgejo Ça ira? Zakaj pa ne? Toda ne iščite v tem logike. To samo fajn zgleda in zveni in je duhovito. (To Francozi znajo in si tudi upajo. Si predstavljate okrvavljene domobrance kot back vokaliste Lačnemu Franzu, ki izvaja Praslovana? Pri nas bi izbruhnila državljanska vojna!)

Po drugi strani pa Lennonov Imagine na gorečem splavu? Kako patetično! Predstavljati si svet brez držav — in to na olimpijskih igrah, kjer države tekmujejo prav toliko kot posamezniki, ki jih brez držav sploh ne bi bilo tam (kot je lucidno pripomnil Timothy Garton Ash) —, je milo rečeno mimo. Ampak ja, ti evergreeni pač dobro zvenijo. Če jih še danes jemlješ resno. Zato je bila ta glasbena točka.

Kulisa

Otvoritev je govorila ustvarjalni esperanto velikih, množičnih, mednarodnih dogodkov. Praviloma športnih, pogosto državnih. Iskati v tem nek globlji smisel nima smisla. To je kulisa. Za kratkočasje elit na tribunah in plebsa pred televizijskimi sprejemniki. Tako kot je v starih časih Jurij I. naročil Händlu Water Music in se vozil gor pa dol po Temzi med koncertom.

To seveda ne pomeni, da so take prireditve brez kulturne in umetniške vrednosti. Tudi pariška otvoritev je imela svoje posrečene, če že ne velike trenutke. Vendar se je treba zavedati, da je to namenjeno predvsem všečnosti ali izjemoma — ne nujno namenoma — provokativnosti. Na televiziji pa še tem bolj. Ali tem manj.

L’exception culturelle française

Otvoritev olimpijskih iger je bila ekspresija te famozne kulturne izjemnosti, na katero so Francozi — ne seveda brez razloga — tako zelo ponosni. Obenem pa je bila tudi diverzija ali subverzija, s katerima jo je Evropi in svetu zagodel političnega liberalizma. V tem smislu so Francozi avantgarda. Predstavljajte si Nemce, kako bi se političnokorektnostno usrali, če bi se znašli pred tako nalogo. Da se ne bi komu zamerili.

Fantazmagorične tožbe o nagnitosti nekoč veličastne evropske, zahodne, krščanske kulture in civilizacije so nakladanje. Samo metoda političnega boja. Evropa je že vsaj stoletje in pol na poti v samouresničujoči se in hvala bogu — ki je hvala bogu mrtev — ireverzibilni nihilizem. Za konservativce je to dekadenca kot dobesedno gnitje, za nas ostale pa stilna formacija kot večno vračanje enakega.

Prijazne perverzije

Kadar vidim drag queene in druge, javnosti prijazne queer perverzije — kot zapečkar in straight boomer seveda samo v medijih —, se ne vznemirjam. Pomislim pa, da bo po zaslugi moralističnih konservativcev in verskih blaznežev zagotovo že spet pizdarija.

Vseeno pa nisem pričakoval, da bo zaradi nečesa tako kulturno benignega — da ne rečem postranskega —, kot je otvoritvena slovesnost pred začetkom olimpijskih iger, prišlo do vesoljnega, dobesedno globalnega backlasha nazadnjakov.

Leto 2024 je leto 1848. Te reakcije so se ciklostirale kot Konservativni manifest: pošast brezsramnega in dekadentnega, spolno in socialno dezorientiranega, kulturno in religiozno blasfemičnega, žaljivo ateističnega wokizma se nihilistično plazi po bregovih Sene.

Ali če povzamem z besedami človeka iz sosednje ulice, da boste bolje razumeli: to je bil “prikaz gnilobe zahodne civilizacije”.

Kot prepričan liberalen Evropejec … — I rest my case. Vkrcajmo se na francoski vlak.