Če bi Združeni narodi kdaj resnično želeli dokazati svojo (ne)koristnost, je leto 2025 njihovo zlato obdobje. Svet je padel na glavo. Gaza je ena sama ruševina, predsedniki držav pa tekmujejo, kdo bo bolj tiho. Med eksplozijami izraelskih bomb na lokacijah, kjer razdeljujejo hrano, in sankcijami EU proti Rusiji pa Benjamin Netanjahu predlaga Donalda Trumpa za Nobelovo nagrado za mir!
Prva reakcija? Za crknit od smeha. Kot bi za najboljši veganski recept nominirali mesarja leta. Absurd brez primere. Še en običajen dan v mednarodni diplomaciji, kjer nenormalno postaja normalno.
Voditelj brez kančka empatije, s “čudovitim” odnosom do revnih sodržavljanov, s kratkim spominom, kdo so njegovi zavezniki, s slaboumno retoriko, sprenevedanjem in egom, večjim od njegovega Towerja, predlagan za priznanje, s katerim so včasih — resda ne vedno s srečno roko — nagrajevali ljudi, ki so nekaj veličastnega naredili za človečnost?!
Kaj je 1984 proti 2025?
Če bi bil Orwell še živ, bi iz obupa raztrgal svojo lastno knjigo. Kaj je 1984 proti 2025? Pravice so postale politična koreografija, genocid semantična zmeda, Organizacija združenih narodov pa organizacija združenih bolj v nemoči in tišini kot v ukrepanju.
V tej paradi moralnega bankrota igra vlogo gnjavatorke posebna poročevalka ZN za Palestino Francesca Albanese. Kako si drzne?! Kako si drzne poročati o genocidu v Gazi? Kako si drzne kritizirati korporacije, ki si med okupacijo polnijo žepe? Lahko bi molčala kot generalni sekretar ZN, ki je očitno dvignil roke od vsega. Kot večina svetovnih voditeljev. Kot Evropska unija.
Ker pa si Francesca Albanese drzne, so ZDA — z izjemnim satiričnim timingom — uvedle sankcije proti njej prav med njenim obiskom v Sloveniji. Seveda. Kaznovati je treba tistega, ki pokaže na resnico. Ne tiste, ki pritiskajo na sprožilce. Ne Marca Rubia, ameriškega državnega sekretarja, alergičnega na pravičnost, ki je poročevalko označil za grožnjo ameriški suverenosti. Ker če res kje trpi ameriška suverenost, potem je to gotovo v Gazi! Poročanje o genocidu je hujši zločin kot genocid sam. Kot če bi kaznovali gasilca, ker je poklical okrepitve, ko je gorela hiša.
Zgodovina, ki je mimo
Albanesejeva je na predavanju v Mariboru izrekla besede, ki bi morale priti iz ust svetovnih voditeljev: mir, pravice, odgovornost, načelnost, varnost. Toda vse to danes zveni kot sentimentalna nostalgija. Zgodovina, ki je mimo. “Slovenija”, pravi Francesca Albanese, “deluje bolj načelno kot marsikatera večja država.” Premier Golob in predsednica Pirc Musar sta tokrat usklajena in v džungli geopolitične hinavščine delujeta kot glas razuma. Nekaj vendarle počnemo prav. Žalostno pa je, da so principi danes atribut malih.
Kje so veliki? Kje so državništvo, integriteta in pogum? Svetovni voditelji so specializirani za “globoko zaskrbljenost” in “pozivanje k dialogu”. Kdo še šteje, kolikokrat je EU izrazila “resno zaskrbljenost” zaradi razmer v Gazi? ZDA pošiljajo orožje hitreje, kot lahko Združeni narodi izrečejo “globoko zaskrbljenost”. Svet se igra slepe miši. Nihče nič ne vidi in nihče nič ne sliši — vsi pa odlično molčijo.
Klub za meditacijo
Pa Združeni narodi? So še kje? Delujejo kot klub za meditacijo. Kje so resolucije brez veta? Kje ukrepi, kje embargi? Varnostni svet nima več nobene prave zveze z varnostjo. OZN se niti ne zdi več impotentna. OZN se zdi zen.
Ali OZN sploh še potrebujemo, če ne deluje? Vprašanje je retorično, toda v satiri je dovoljeno marsikaj. Morda je čas za novo organizacijo. Ena država, en predstavnik. Usposobljen za ignoriranje kriz, pisanje sožalnih tvitov in praznih izjav. Generalni sekretar? Morda kar Mark Zuckerberg. Zna molčati, spozna se na algoritme in — kar je najpomembneje — ne prevzema odgovornosti.
Svet je postal oder. Režirata Amerika in Izrael, Združeni narodi so statisti, Evropa pa je publika, ki na koncu vljudno molči. Preostajata nam samo še zahvala za vsak nov “poziv k premirju” in upanje, da bo naslednja seja Varnostnega sveta le prinesla kaj več kot novo zbirko praznih fraz.
“Nimam odgovora. Zelo sem zaposlena s tem, da poskušam zaustaviti genocid,” je na ameriške sankcije odgovorila Francesca Albanese.
Zadnji glas razuma.