Razlogov za zadovoljstvo in optimizem je kar nekaj.

Prvi je ta, da je Televizija Slovenija letos končno opustila Emo kot nezanesljivo in nepredvidljivo, pogosto pa tudi duhamorno in neglamurozno predtekmovanje pretežno brezveznih in le redko ambicioznih pretendentov.

Khm, za to ima ziher zasluge Uroš Urbanija, pomagal pa mu je pri tem po vsej verjetnosti tudi aktualni Programski svet.

Ta novi, direktivni, ekskluzivistični, samovoljni način izbora je deloval zelo blagodejno. V glasbi ne rabimo demokracije in je mnogi tudi nočemo. Ne maramo teh butastih nacionalnih televotingov. Še posebej slovenskih. Pa tudi ne ponderiranja populističnih glasov z velevažnimi mnenji strokovnih žirij. Ali štetja ogledov na YouTubu, po drugi strani. Pa kaj bi vi radi? Senido?

Že prav, že prav

Drugi in glavni pohvalni razlog pa je torej, da se je RTV meni nič, tebi nič z neko predvidljivo, a posrečeno nonšalanco odločila, da bo Slovenijo letos zastopala ta hip najpopularnejša — in najbolj prodajana, kar baje tudi ni zanemarljivo — mladostniška skupina Joker Out. In ti so zdaj ne manj nonšalantno izdelali poslušljiv, vesel, epikurejski komad z naslovom Carpe diem.

Kako bi to skladbo definiral, mi ni čisto jasno, nimam pa zato do nje prav nikakršnih pomislekov ali zadržkov. Predalčkanje? Nekam to že mora spadati. Shagadelični rokenrol? Že prav, že prav. Hamo ni mimo usekal, ko je Carpe diem opisal za »Plavi orkestar meets Arctic Monkeys«.

Začasno »brezčasna«

Dolgo in dobro kurjena medijska kampanja za (še dodatno) popularizacijo benda je kulminirala v oddaji s skromno bombastičnim naslovom Misija: Liverpool. Ta je bila … — kaj pa vem: mešanica hvalevrednih televizičnih dosežkov, pa tudi standardnih slovenskih bizarnosti.

Prvi sinočnji kontrast je bilo na več nivojih ironično dejstvo, da je oddajo vodila Miša Molk, prva dama razvedrilnega programa Televizije Slovenija, ztk. gospa Ema Eminenca.

Intelektualnejši gledalci niso mogli spregledati, da je predstavljanje slovenskega prispevka k pomlajenemu populističnemu glasbenemu bumerstvu vodila ravno bumerka — ki jo recimo Denis Živčec ljubkovalno opisuje kot »brezčasno« —, pri čemer pa se taisti Eurosong vidno infantilizira.

Diskrepanca

Bila pa je v oddaji vidna tudi diskrepanca med bendom oz. komadom samim — ki tudi starejši in izkušenejši, da ne rečem izbirčnejši publiki seveda ni mogel biti nevšeč — in očitnim, že kar vsiljivim targetiranjem oddaje same.

Če ne verjamete, verjetno niste opazili najstniških ali kvečjemu študentovskih statistk v studiu, ki so nastopale kot publika. (No, med njimi sem videl tudi nekaj fantov.)

In mimogrede: ste videli, kako uniformirano so jih oblekli v črno — da bi kontrast s pastelno pisanim pižama stilom Joker Outov prišel bolj do izraza? — in jih romantično, pardon: zdimano osvetlili. In predvsem to, kako dobro so jih naučili pred kamero izvajati morda nehlinjeno, a vidno orkestrirano navdušenje.

Nepotrebne frustracije

Mladeniči s posluhom, šarmom, videzom, stilom, duhovitostjo zdaj pravijo, da grejo na Evrovizijo na zmago.

Čakajte malo! Ali to zdaj pomeni, da bo Slovenija končno enkrat le zmagala?

No, no, no, le počasi. Ustavite konje, nismo še tam!

Carpe diem bi lahko bila — ali že je — generacijska himna, s katero pa se lahko poistovetijo tudi starejši. Skladba je povezovalna, da tako rečem. Všeč mi je tudi besedilo. Zlasti tisti verz, da »ne računajte na nas«. To ni zelo artikulirano, je pa iskreno. In nenazadnje, moralo je miniti skoraj petinštirideset let, da si je to končno nekdo upal priznati.

Slovenija že vsaj od Zale in Gašperja — ki pa nista bila tako strictly commercial — leta 2019 ni poslala na Evrovizijo tako solidnih in simpatičnih izvajalcev. Joker Outom želim vso srečo in bom za njih držal pesti. Vendar si naj ne fantje sami ne vesoljna Slovenija za vsak slučaj ne delajo utvar. Da ne bo pozneje nepotrebnih frustracij.