Pridruževanje manjših, kot samostojen brand očitno odsluženih, na zadnjih volitvah neuspešnih strank kot LMŠ in SAB Gibanju Svoboda je po svoje razumljivo in vsaj do neke mere tudi za vse win-win koristno. In če rečem vse, s tem mislim tako politične akterje same kot njihove volilce, državljane.
Fuzija je lahko dobra zato, ker ta del slovenskega političnega prostora ne bo več tako razparceliran. Iz preteklih izkušenj vemo, da veliko število strank — tako parlamentarnih kot tistih izven — ni koristilo ničemur. Še zlasti na tem polu. Koristilo je kvečjemu egom in karieram udeležencev tega daj-dama, ne pa tudi demokratičnosti in operativnosti.
Fuzija, sinergija
Formalizirana sinergija med podobno mislečimi, ki si delijo podobne politične vrednote, bi lahko prispevala k politični učinkovitosti in operativnosti. S to pripombo, seveda, da je optimistični scenarij bolj verjeten v trenutnih razmerah, ko so dotični na oblasti. Ko enkrat ne bodo več, pa jih bodo politične centrifugalne sile najbrž spet vlekle narazen.
Možni pozitivni učinek vsega tega dogajanja je tudi, da se bo s široko in po možnosti stabilno, trajno fronto začel v socialnem smislu vzpostavljati bolj konkreten politični razred. Da se ne bo bodo več tako rekoč od nikoder pojavljali naključni, nepreverjeni in easy come, easy go skorojevići.
Desnica ni imela težav s povezovanjem in enotnostjo, SDS kot kapo di ta banda pa sploh nikoli. A to se je po tridesetih letih sprevrglo v monodinastično oligarhijo, ki si zna pripisati zasluge za vse, krivde za karkoli pa nikoli. Niti za lastne neuspehe. Niti po teh volitvah.
Pomisleki
Zdaj pa še nekaj pomislekov.
Da na levici in sredini zdaj vse živo gravitira h Gibanju Svoboda, ne bi smelo presenečati. Novokomponirana stranka je na volitvah zmagala s takšno prednostjo, da bi bilo dejansko nenavadno — poznavajoč človekovo naravo —, če se na isti strani vojskujoče, vendar interno poražene čete ne bi zdaj poskušale inkorporirati v viktoriozno divizijo generala Goloba.
Ali drugače povedano, v tem pridruževanju je tudi obilo oportunizma. Moč in oblast sta mikavna, kakor pač vešče frfotajo okrog lustra. In samo z veliko mero prizanesljivosti lahko trdimo, da lahko ima tudi oportunizem svojo pozitivno plat kot motivator.
Omejevanje in nadzor
Nenazadnje pa bi nas morda moralo skrbeti tudi za svobodo. Nekateri — nasprotniki, seveda — so zaradi levega, sredinskega povezovanja vsaj zgroženi, če ne celo panični. Ne brez razloga. Vsaj ne načeloma.
Pri tem se zastavljata dve vprašanji. Ali se lahko zgodi, da bo Gibanje Svoboda s pridruženimi člani — če bo kot najmočnejša, dominantna in skoraj edina stranka zelo enovito in učinkovito funkcioniralo — iz neke oblastniške objestnosti ali pa vsaj skušnjave povozilo demokratične standarde? Ali v Sloveniji imamo dovolj dobro delujoč sistem demokratičnega omejevanja in nadzora nad (takšno) oblastjo, da se nam ne bo treba zanašati na dobronamernost vladajočih?
Za narodov blagor
Nočem nič prejudicirati. Rad bi samo flegmatično, a konstruktivno opozoril na možne težave, do katerih lahko pride.
Toda povedati je treba tudi, da demokratični izplen ni odvisen samo od teh, ki se združujejo — torej trenutno vladajočih. Vsaj do neke mere je odvisen tudi od opozicije.
Da zdaj vse živo gravitira h Gibanju Svoboda, ne bi smelo presenečati. Stranka je zmagala s takšno prednostjo, da bi bilo dejansko nenavadno — poznavajoč človekovo naravo —, če se interno poražene čete ne bi zdaj poskušale inkorporirati v viktoriozno divizijo generala Goloba.
Črnoglede, ki se bojijo za demokratični narodov blagor, bi vsaj toliko kot združevanje levice in leve sredine moralo skrbeti tudi za nemilo usodo desne opozicije. Demokracija je na žalost odvisna tudi od Janeza Janše in Jelke Godec, ne samo od Roberta Goloba in Urške Klakočar Zupančič.
Zadeta opozicija
Desnica skoraj nikoli ni imela težav s povezovanjem in enotnostjo, SDS kot kapo di ta banda pa sploh nikoli. A to njihovo držanje skupaj se je po tridesetih letih načelnosti, nepopustljivosti in trme sprevrglo v monodinastično oligarhijo, ki si vedno zna pripisati zasluge za to in ono, krivde za karkoli pa nikoli. Niti za lastne neuspehe. Niti po zadnjih volitvah.
Sodeč po njihovem proceduralnem nagajanju novi vladi — in po neumnostih à la testiranje politikov na droge, kar vsakih pet, šest let potegnejo iz naftalina — tokrat že tretjič (2011, 2017, 2022) —, si od njih ne moremo obetati drugega, kot da bodo namesto resnega in demokratičnega omejevanja in nadzora nad močjo in oblastjo raje kokodakali po svojih propagandnih medijih (dokler jih ne bodo morali evtanazirati).
To je to, kar me skrbi. Čeprav bi moralo najbolj skrbeti prav desnico, ki je po zaslugi SDS in njenega dosmrtnega predsednika politično povsem ohromljena in brezperspektivna. V opoziciji pa še posebej.
Opomba:
Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 12. junija 2022, pod naslovom Demokracija je žal odvisna tudi od Janše, ne samo od Goloba. Verzija na Fokuspokusu je editirana.