Nemški pogled na svet je bil za nas Slovence vedno relevanten. Ekonomsko odvisni od Nemcev smo vedno pogledovali v Nemčijo in prisluškovali, kaj delajo in govorijo nemški voditelji. Tudi knjiga nekdanjega nemškega predsednika Joachima Gaucka — Erschütterungen (Pretresi) —, ki je nedavno izšla, najbrž ne bo spregledana.

Iz knjige s podnaslovom Was unsere Demokratie von außen und innen bedroht (Kaj ogroža našo demokracija od zunanj in od znotraj) je mogoče potegniti nekaj poučnih misli. Ne samo v razmislek in za spodbudo za akcijo. Demokratičnih držav danes ne pretresajo samo podnebne spremembe in aktualno vreme, temveč še marsikaj od znotraj in od zunaj. Politične razmere v Nemčiji, stanje nemške demokracije, trendi in ravnanja nemških volivcev, kar vse opisuje Gauck, lahko mirno pripišemo tudi marsikateri drugi državi.

“Analiza, vredna branja”

Gauck (s soavtorico Helgo Hirsch) v knjigi opisuje bolje od mnogih avtorjev doslej znane strokovne literature pojasnjuje, kaj ogroža današnjo (nemško) demokracija. Ukvarja se z vprašanjem, zakaj je omajano zaupanje mnogih državljanov v nemško in širše vzeto liberalno demokracijo nasploh. Govori o vlogi avtoritarne in libertarne naravnanosti v času krize.

Javnost je nad knjigo navdušena, mediji pa o njej pišejo pod spoštljivimi naslovi: Gauck navdušuje z zdravo pametjo, na svoje mesto postavlja avtoritarna in libertarna stališča. Ali pa: Analiza, vredna branja, in pomemben poziv.

Hkrati knjiga raziskuje, zakaj se danes v Nemčiji soočajo s posledicami tako imenovane vzhodne politike, ki se je v odnosih z Rusijo predolgo zanašala samo na načela “mir pred svobodo” in “spremembe skozi trgovino”.

AfD

Joachim Gauck na zelo impresiven in delno oseben način analitično, a tudi slikovito opisuje, koliko gotovosti, trdnosti in vere o stabilnosti nemške demokracije je bilo izgubljenih v zadnjih letih — in razmišlja, kako v prihodnosti obraniti liberalne svoboščine in demokracija. Krizo nemške demokracije analizirana ostro in boleče.

Pri tem je treba vedeti, da je v Nemčiji trenutno najhitreje rastoča politična stranka desničarskih populistov AfD (Alternative für Deutschland, Alternativa za Nemčijo). Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah ima že okoli 20-odstotno podporo in je s tem druga najmočnejša stranka v Nemčiji, za vodilnimi krščanskimi demokrati CDU. AfD je znana po evroskepticizmu in nasprotovanju priseljevanju. Je desna opozicijska stranka, postavljena na radikalno desnico.

Slovenski model

In zdaj k bistvu.

V negotovih časih, ki državo pretresajo od znotraj in od zunaj, so vse glasnejši klici po močnem vodstvu in vodenju. In če ljudje nimajo takšnega voditelja — in kancler Scholz za takšnega seveda ne velja —, obstaja nevarnost, da volilno telo nazorsko zavije v desno. Nemčija je trenutno v takšnem položaju in s tem sama ogroža lastno demokracijo.

Smo v enaki nevarnosti tudi pri nas?

Nismo takega scenarija v Sloveniji že nekajkrat preizkusili v praksi? Je to za nas sploh še kaj posebnega? Gauck bi lahko knjigo napisal že pred leti na slovenskem modelu.

Imeli smo šibkega predsednika vlade Pahorja in za njim dobili močnega, avtoritarnega Janšo. Imeli smo šibkega predsednika vlade Šarca in za njim še enkrat dobili Janšo. Po izkušnji s šibkimi levosredinskimi voditelji smo se vedno naslonili na močnega, avtoritarnega desničarja.

Vedno več dvomov, vedno malo kredita

Danes imamo predsednika vlade Goloba, ki nas sicer še vedno poskuša prepričati z odločnostjo in kompetencami voditelja in še vedno vsaj malo uživa ugled sposobnega menedžerja. Poraja pa se vedno več dvomov, ali mu bo vse to uspelo prenesti v politiko — celo med njemu naklonjenimi levosredinskimi volivci.

Nobena od reform Golobu ne uspeva, prav nasprotno. Zdravstvena je verjetno dokončno padla v vodo. Kje je ta hip energetski zagon Slovenije v prihodnost, ne ve nihče. Notranji pretresi še nimajo rušilne moči, so pa zagotovo tu. Nasprotniki vlade že pripravljajo prevzemne strategije. Zunanje pretrese je predsednik vlade resda nekoliko umiril s tem, da je odprte teme, kot je arbitraža, pospravil pod preprogo. Je pa tudi res, da mu bo zgodovinsko treba pripisati zmago v bitki za nestalno članico Varnostnega sveta OZN. To mu daje nekaj kredita.

Tako delamo

In vendar.

Ali bo kmalu — recimo prihodnje leto — sledil isti scenarij še tretjič? Se bomo ponovno začasno poslovili od vsaj približnega občutka, da uživamo demokracijo, ker imamo na levi voditelje z nevoditeljskim načinom vodenja, ki ne potegne množic za seboj, jih ne prepriča in ne navdahne?

Ratingi Golobove Svobode in Janševe SDS so skoraj poravnani. Ramo ob rami. Koliko voditeljskega ugleda še ostaja Robertu Golobu? Koliko zaupanja? Koliko moči za morebitni nov mandat?

Ko se država trese od znotraj in od zunaj, ko nimaš močnega voditelja, ga iščeš na desni. Tako pravi Gauck.

Pri nas tako delamo.