Vic večera na sinočnjem soočenju evropskih kandidatov je bila trditev Romane Tomc, ki je na koncu soočenja položila na srce vsem kao dobromislečim državljanom, naj volijo za SDS — ampak pazite: šele v nedeljo, ne pa na predčasnih volitvah (od torka do petka), “nad katerimi vedno visi senca dvoma”!

Ti desničarji so res nepoboljšljivi. 

Poročilo bi lahko s tem zaključil. A vmes je bilo povedanega še nekaj zanimivega. Časa je bilo na pretek: celih 125 minut (minus reklame) — dokler se ni vse skupaj končalo ob zvokih Ode radosti in potem še z lokaciji primernim piskanjem lokomotive.

Tudi Pop TV-jevci so nepoboljšljivi.

Kdo se spreneveda

Tém je bilo preveč, da bi jih z gostobesednostjo in povišanimi toni bombardirani gledalci sploh lahko pozorno in tekoče spremljali. Jaz sam sem temu komajda sledil. Šele proti koncu sem se zavedel, da si zapomnim še največ, če jih gledam sproščeno. Kot resničnostni šov. (Ki jih nikoli ne gledam.)

Verjetno je bilo neizogibno, da se je soočenje začelo s škandalozno vložitvijo predloga za posvetovalni referendum o priznanju Palestine, ki ga je vložila SDS in za kak mesec odložila glasovanje — ki bi ali bo zagotovo šlo skozi tako v DZ kot že prej na morebitnem referendumu (ki zagotovo ne bo niti razpisan). Razprava se je sprevrgla v medsebojno obtoževanje, kdo se spreneveda.

Glede na to, da je godljo zakuhala prav SDS, se je njihova kapetanka kar dobro odrezala. V tem smislu, namreč, da ta ženska mora imeti res jeklene živce. Da je hladnokrvno odbijala rafale preostalih osmih kandidatov, ki so na to temo tako rekoč sklenili bolje pakt nego rat proti Romani Tomc, je bilo kar neverjetno. Meni se je skoraj smilila, da je niti Tonin ne podpira preveč decidirano.

Za denar gre, ne za otroke

Kar nas pripelje do druge glavne teme — splava. Pri tem se je SDS-ovka precej osramotila. V duelu z Nemcem (ki je bil boljši kot doslej) je vehementno zatrjevala, da pri splavu sploh ne gre za splav, ampak za denar. Pravica ja, ampak zakaj bi evropski davkoplačevalci plačevali Maltežanki, da gre splav delat drugam, če se je njena vlada odločila, da ne sme abortirati.

Solidarnost med državljani EU ji je očitno deveta briga.

Tonin pa je tudi hinavec: po njegovem je razprava o splavu odveč. Namesto tega bi si morali želeti “več veselja do življenja” in “da bi bilo splavov čim manj”.

Splavov je v Sloveniji vedno manj že od leta 1980. Celo zelo veliko manj.

Namočeni Stevanović

Ne vem, ali je bila pametna ideja, da uprizorijo soočenje v Železniškem muzeju. Po eni strani zgleda prostor precej beden, po drugi pa je tudi malo pasalo. In če nič drugega, je Stevanovića — po lastni izjavi — namočilo skozi streho. Sam tega nisem videl, čeprav sem soočenje spremljal v HD tehniki.

Bi mu pa hudobno privoščil. Ni mi všeč ta resničarski suverenizem. Zapomnil sem si njegov stavek: “Levica ne obstaja, desnica ne obstaja, sredina ne obstaja. Obstaja samo pragmatizem.”

Po mojem se tudi volilci ne bodo preveč navdušili nad tem njegovim nikjerizmom. Ta stranka je mnogo hrupa za nič, ki ji mediji iz vljudnosti nasedajo.

Plača jih ne zanima

Pa še nekaj. Populistično dilemo, ali si evropski deputati res zaslužijo za naše pojme bajne plače, je voditeljica zakamuflirala v sklop vprašanj na temo, iz katerih vzgibov kot kandidati kandidirajo. Seveda so ji vsi odgovarjali s pričakovano vzornim altruizmom.

Meni pa je pri tem prišlo na misel nekaj drugega: zakaj pa tudi evropski poslanci — tako kot znamenita komunistična županja Gradca — ne donirajo dela plače v humanitarne namene? Morda pa bi prav slovenski evropski poslanci lahko dali zgled tistim iz drugih držav?

Da jih Pop TV kot televizija vox-populi establišmenta ni s to idejo provocirala, je bilo enako čudno, kot bi bilo čudno, če se kandidati glede tega ne bi strinjali.