Evrovizija — največji praznik navidezne sreče, brezskrbnosti, bleščic, perja, natreniranih teles, spektakla in dobro koreografiranega zanikanja realnosti — naslednje leto bo. Nič ne združuje Evrope tako, kot dvolično prepričanje, da se lahko z reflektorji, digitalnimi projekcijami na mega zaslonih in zlatimi konfeti ob vsaki pesmi vsaj tri minute pretvarjamo, da je vse v redu.

Toda leta 2026 bo dvoličnost bolj bleščeča kot odrske obleke in nastopi.

Ta četrtek je namreč EBU napovedal glasovanje, ali naj Izrael sodeluje. Toda na koncu glasovanja sploh ni bilo — razen o novih pravilih točkovanja. In kot vedno, ko gre za Izrael, se je zahodna moralna drža nenadoma stopila kot maslo v vroči ponvi.

EBU se ob protestih kot ponavadi sklicuje na “nepolitičnost” dogodka in na spoštovanje pravil, ki da jih Izraelci spoštujejo. Medtem ko jih Rusi, izključeni z Eurosonga 2022 zaradi napada na Ukrajino, bojda niso.

“Kompleksen geopolitični kontekst”

Ko se je začela rusko-ukrajinska vojna, je bila Evrovizija politična v manj kot 24 urah. Odločitev o izključitvi Rusije je bila hitra, jasna in odločna: “Rusija ne more sodelovati na tekmovanju, ki predstavlja mir, kulturo in strpnost,” so rekli.

O nesodelovanju Rusije bilo dvoma. Ni bilo relativiziranja. Ni bilo strokovnih odborov, ki bi cele mesece razpravljali o tem, ali gre morda za “kompleksen geopolitični kontekst”. Danes, ko je Gaza pokopališče več kot 70.000 Palestincev, med njimi na tisoče otrok in žensk — in več kot 200 novinarjev —, ko svet opozarja na nesorazmerno uporabo sile, pa to še vedno ni dovolj trden argument za evropsko zavest. EBU pač reče, da “Evrovizija ni prostor političnih odločitev.”

Zanimivo, mar ne? Moralni refleks deluje samo takrat, ko je to politično udobno. Evropa ta dvojni standard čuti. Zato letos prvič prihaja tihi upor znotraj samih udeleženk.

Slovenije ne bo. Prenosa ne bo.

Slovenije na Evroviziji 2026 ne bo. Pa ne zaradi finančnih ali tehničnih težav, temveč zaradi protesta proti izraelski udeležbi. Tudi prenosa ne bo. Tudi Španije ne bo — ene od šestih držav, ki finančno prispevajo največ in s tem tradicionalno uživajo status neposredno uvrščenih v finale. Ne bo tudi Nizozemske, Irske in še nekaterih drugih držav, ki so razumele, da je Evrovizija letos moralno iztirila kot še nikoli.

Če festival izgublja države, ki ga desetletja soustvarjajo, potem to ni več samo kulturni problem. To je že problem legitimnosti. Izrael lahko pošlje svojo delegacijo, Gaza naj gori naprej — Evropa pa bo še naprej plesala v ritmu moralne selektivnosti.

Pri vsem tem ne gre za to, da bi Evrovizija lahko rešila svetovni mir. Gre za to, da ne sme biti preproga, pod katero Evropa pometa svojo moralno zadrego. In za to, da ne bi smela tako očitno ignorirati dogajanja v svetu — in pri tem še hliniti nevtralnost.

Vidno z Lune

Da Evrovizija ni nepolitična, je vidno z Lune. In niti ne more biti. To je festival držav, interesov, nacionalnih televizij, medsosedskih glasovanj, javnih proračunov in javnega mnenja. Države sodelujejo z močnimi delegacijami. Njihovo udeležbo financirajo javne institucije. Zastave plapolajo. Režimi dobivajo medijsko pozornost.

In če EBU trdi, da se ne vtika politiko, to seveda ni res. Vtika se takrat, ko ima interes in ko jih to ne stane preveč. Dvoličnost pa doseže vrhunec v trenutku, ko zagovorniki izraelske udeležbe trdijo, da Evrovizija “združuje”, “povezuje” in “gradi mostove”. Toda mostovi, ki jih gradi Evrovizija, so občutljivi na smer vetra. Za Ukrajino so bili trdni. Za Palestino pa so se zrušili.

Evropa ni in ne more biti popolna in nezmotljiva. Roko na srce, daleč smo od tega. Ne bi pa smela biti selektivna. Lahko je načelna, dosledna in pravična. Ko geopolitični interesi postanejo merilo vrednosti človeškega življenja, se moralna arhitektura začne podirati. Ko en otrok šteje več kot drugi, nismo več Evropa vrednot. Smo samo še Evropa statistike.

Bolj elementarno od pesmi

Če je Evrovizija prostor, kjer glasba povezuje narode, potem zdaj potrebujemo nekaj, kar je bolj elementarno od pesmi — in to je enakost človeškega življenja. Ne ruskega, ne ukrajinskega, ne izraelskega, ne palestinskega — ampak preprosto človeškega življenja.

Dokler bomo merili prelito kri v geopolitičnih litrih, bo slogan “United by Music” samo ironičen zapis na evrovizijskih blazinah iz umetnega krzna. Pa še te izdelujejo v državah, kjer o človekovih pravicah ne ve nihče nič.