Da Borut Pahor “ne bi rekel”, da se v Gazi dogaja genocid, se mi ne zdi obsojanja vredno. Njegova izjava v televizijskem intervjuju je bila presenetljiva — in ne nujna, ker ne bo ničesar spremenila —, ni pa tako nesprejemljiva, da bi se prisebna družba morala nad tem stališčem zgražati.

Veliko bolj presenetljivo je ogorčenje, ki ga je nekdanji predsednik s tem sprožil. Tako enoglasno zgroženih, obsojajočih, celo studljivih, žaljivih in predvsem masovnih odzivov na neko relativno nepomembno izjavo nismo slišali že dolgo.

Izražati sočutje s palestinskim narodom, terjati pravičnost, se zavzemati za mir in človečnost, obsojati izraelsko politiko … — vse to je očitno sprejemljivo samo z uporabo točno določene besede. To mora biti genocid. Odstopanje od tega pravila je prepovedano. Za kršitev je zagrožena sankcija javnega in medijskega zgražanja.

Reči temu genocid ne bo spremenilo ničesar. Kot ne bo ničesar spremenilo to, da Pahor temu “ne bi rekel” genocid. Paradižnik ali paradajz. Potejto, potato.

Konvencija in diskonvencija

Ne nameravam polemizirati, ali je to, kar Izrael počne v Palestini, skladno z opisom genocida, kot ga definirajo mednarodni akti in različne pravne teorije, predvsem seveda Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Hočem samo reči dvoje ali troje ali več.

1. V sprotni, vsakdanji, politični, medijski, konverzacijski, laični rabi je vseeno, ali umiranju in trpljenju Palestincev v Gazi rečemo genocid ali ne, ker bodo otroci in nedolžni civilisti neglede na to umirali še naprej.

2. Splošno sprejeta moralna, moralistična obveznost označevanja umiranja in trpljenja Palestincev z genocidom je ne samo izraz sočutja do žrtev, ampak tudi odraz individualne in politične nemoči, da bi tem grozotam naredili konec.

3. Zahtevati uporabo določenega izraza za definiranje oz. označevanje nečesa — in obsojati neuporabo — je fenomen z nedemokratično, totalitarno tendenco, da bi vsi mislili enako, torej po naših merilih pravilno.

4. Obvezna raba neke besede je jezikovna bizarnost: čeprav se ljudje — ne samo v Sloveniji — izražajo vse bolj nerazumljivo in nekoherentno, pa po drugi strani v določenih primerih terjajo namišljeno eksaktno izražanje.

Bobu bob in Grimsu Grims

Predsednica je pred dvema tednoma v govoru v Evropskem parlamentu za dogajanje v Gazi ekspletivno in demonstrativno uporabila besedo genocid. Prav. Čeprav je s tem dokazala, da zgornje štiri točke še kako držijo, nisem imel nič proti. Recimo, da je rekla bobu bob. Posredno pa je tudi rekla Grimsu Grims.

NPM je požela odobravanje, ker umiranja Palestincev in nečloveškega ravnanja z njimi velika večina pomembnih politikov ne označuje naglas kot genocid. O genocidu govorijo v glavnem tisti, ki proti temu protestirajo na ulicah in trgih in na družbenih omrežjih. Tisti, ki bi lahko kaj bolj konkretnega storili, pa so diplomatsko previdni. Pirc Musarjeva je menila, da bo nekaj prispevala za mir v Palestini, če bo na odprti sceni uporabila besedo genocid.

Državotvorna situacija

Pahor pa skratka “ne bi rekel”, da gre za genocid. Tudi prav. Državotvorno zatežen kot zna biti v protokolarnih situacijah — kar intervju pri Jožetu Možini zagotovo je, ha-ha —, se je čutil dolžnega obelodaniti, da to, kar se dogaja v Gazi, po njegovem ne ustreza mednarodnopravni definiciji genocida.

Mind you, Pahor ni rekel nič slabega in grdega o Palestincih. Niti ni brezčutno reduciral njihovega trpljenja na postransko škodo kao legitimne, obrambne, četudi uničevalsko in eksterminatorsko disproporcionalne vojne Izraela proti Hamasu. Rekel je samo, da “ne bi rekel” temu genocid.

Mimogrede bi neoportunistično omenil, da pri Pahorju cenim, da ni preračunljiv. Lahko bi si bil mislil, da bo s tem sprožil pogrom. Ampak meni so všeč ljudje, ki ne razmišljajo o posledicah.

Ni bistveno

Jaz sam ne vem, kako bi temu rekel. Morda je genocid, morda pa ni. In ne se mi zdi bistveno, ali je ali ni. Absolutno sem na strani Palestincev in absolutno obsojam politiko Izraela. Kljub temu pa ne mislim, da bo označevanje z genocidom pomagalo Palestincem in odvrnilo IDF od tega, kar počne.

Nekateri politiki in mnogi protestniki so prepričani, da je z ostrejšimi besedami mogoče nekaj doseči. Bojim se, da ne. Dokler bodo samo govorili in ne bodo naredili nič konkretnega — v Ljubljani, Bruslju in Strasbourgu —, je vseeno, ali rečejo temu genocid ali kako drugače. Otroci in nedolžni civilisti v Palestini bodo še naprej trpeli in umirali. Tudi genocid je samo beseda kot vse druge. Naj se s tem vprašanjem ukvarjajo šele potem, ko bodo — če bodo — Netanjahuju kdaj sodili. Zdaj pa naj raje kaj konkretnega in učinkovitega storijo.