Nisem tako vnet obiskovalec gledališča, kot bi bilo mogoče sklepati po tem, da sem nedavno v osmih dnevih videl kar štiri predstave. To je precej nad mojim povprečjem, ampak včasih pač tako nanese. Skratka: v četrtek, 25. septembra, sem bil na premieri Osvajalca Andreja Hienga v režiji Sebastjana Horvata v MGL, v soboto (27.) v ljubljanski Drami na premieri Osvoboditve Skopja Dušana Jovanovića v režiji Luke Marcena, v nedeljo (28.) v Cankarjevem domu na prvi ponovitvi (premiera je bila dan prej) Države avtorja in režiserja Jana Krmelja, prejšnji četrtek (2. oktobra) pa v Mestnem gledališču Ptuj na premieri predstave Žival si! Alessandra Boffe v priredbi Jureta Ivanušiča in Matjaža Latina, ki je tudi predstavo režiral.

Mnenja poznavalcev

Nič ne bi imel proti, če bi imel vedno čas tako pozorno v živo spremljati gledališko produkcijo. Ampak ker ga ponavadi nimam, se moram zadovoljiti s spremljanjem pisanja o teatru v medijih. To ni (niti) zame najbolj zanimiva medijska tema, a po zaslugi teh zapisov sem z repertoarjem v glavnem na tekočem. Če seveda predstavo tako ali drugače napovejo ali omenijo na dan premiere. Kar radi in redno počnejo in s tem opravijo svojo družbeno dolžnost do tako pomembne ali vsaj omembe vredne teme, kot je teater oz. kultura nasploh.

Nisem pa na tekočem z mnenji poznavalcev. Ker ne morem biti. Ker jih ni. Namreč objavljenih mnenj, ne poznavalcev. Gledališki kritiki morda še obstajajo, ampak mediji tega ne objavljajo več. Gledališka kritika je izumrli publicistični žanr.

Razlogi za untergang

Teater sicer ni edina žrtev publicistične ekstinkcije. Vse umetniške zvrsti — literatura, likovna, film, glasba — so prikrajšane za kompetentno (ali magari nekompetentno) kritično, kritiško vrednotenje. Ali pa naj raje rečem, da so za to prikrajšani gledalci, bralci in obiskovalci? Tudi oni, se razume.

Razlogov za untergang je precej.

Prvi, četudi ne nujno poglavitni je ta, da kritike niso med najbolj branimi in gledanimi vsebinami. Gledališka in nasploh umetniška publika je demografsko gledano že tako v manjšini, znotraj nje pa je še tem bolj maloštevilna ciljna publika, ki bi jo kritiško mnenje zanimalo. Čeprav se gledališča ne morejo pritoževati nad (zelo) slabim obiskom, obiskovalci sami — navdušeni ali razočarani — preživijo brez kritik. Če jih slučajno zanima, kaj mislijo drugi, imajo na voljo specializirane edicije in/ali oddaje. Ki pa večinoma zvenijo v prazno. Ker ne presegajo kritične mase dosega. Ker jih skoraj ni več in ker jih skoraj nihče več ne bere.

Feedback

To nas pripelje k drugemu razlogu. Kritika ni več integralni del ne umetniške ne medijske produkcije. Tako kot si v starih časih nismo mogli predstavljati spodobnih medijev, ki ne bi ažurno spremljali odrskih in knjižnih novitet — pa tudi koncertnih in likovnih dogodkov in filmske produkcije —, je bila samoumevna tudi refleksija strokovnjakov na te teme. Ali če hočete, feedback zunanjih izvedencev. To so znali ceniti tako ustvarjalci sami kot zainteresirana publika. Tudi če se z mnenjem niso strinjali. Premiera je bila velik kulturni dogodek, ki mu je nujno sledila kritika. Še več! Kritika je bila del dogodka. Danes pa je razpodružbljena. Kolikor vem, kolikor toliko resno gojijo kitiko na nacionalnem radiu.

Drugi do tretji razlog je po mojem tudi to, da vsaka dejavnost — kulturnoumetniška pa še posebej — dandanes velja za inside job, v katerega se neposvečeni nimajo kaj vtikati, če ne nameravajo pristopiti k nalogi kot promocijski backup. Takšni in drugačni kulturi je treba vnaprej narediti reklamo. Reklama pa je praviloma predhodna informacija — in raje ne naknadno mnenje.

Komuniké

Kar znamo danes javnega povedati o neki premieri, otvoritvi, koncertu, je na nivoju komunikéja, da je — recimo — predsednica sprejela poverilno pismo novopečenega veleposlanika. Whatever. Bolj resni mediji morda objavijo intervju z avtorjem, režiserjem, igralcem, igralko, manj resni pa povzamejo poudarke gledaliških stikov z javnostjo in objavijo časovne, lokacijske in produkcijske podrobnosti. Razpaslo pa se je tudi družabno portretiranje premierske publike, na kateri se obiskovalci (fotografom na ljubo) prav radi prijazno smehljamo. In s tem je zadeva opravljena.

Ponovitve

Teater pa ni samo žrtev produkcijske in konzumacijske degradacije medijev, temveč tudi lastne pojavnosti — in neiznajdljivosti gledaliških institucij. Knjige, filme, glasbo, umetnine si lahko privoščimo skoraj kadarkoli — če želimo —, predstave pa po koncu sezone večinoma oddidejo v nepovrat.

Ko je bila Televizija Slovenija — oz. Ljubljana, da ne bo pomote — še kulturna in bogata, je marsikatero (pomembnejšo) predstavo v nacionalnih gledališčih snemala in jo potem v nekih terminih predvajala. (Da niti ne omenjam televiziranih pogovorov o gledališču.) Pa mislite, da danes te posnetke še kdaj potegnejo iz arhiva? Kje pa! Ponovitev je sicer vedno več, ampak praviloma ponavljajo kao smešne serije in brezvezni šovi.

Snemajo pa svoje predstave tudi nekateri teatri sami. Vsaj MGL, če že drugi ne. Tam Tone Stojko dela to že desetletja. Redno. Z dvema kamerama (statičnima). Zakaj ta arhiv ni javno dostopen? Zakaj tega ne delajo vsa gledališča? Zakaj se to načrtno ne hrani in načrtno ne distrubuira? In nenazadnje, zakaj imamo Gledališki inštitut? Da eni tam študirajo in arhivirajo fotografije? Da se na starih fotografijah in gledaliških listih prah nabira? To bi lahko bil en tak naš rastoči gledališki YouTube.

KPGT

S Horvatovim Hiengom v MGL sem bil zadovoljen, še bolj pa bi bil zadovoljen, če bi si lahko ogledal magari črno-bel posnetek krstne uprizoritve Osvajalca (z Radkom Poličem in Mileno Zupančič), ki jo je v sezoni 1970/71 režiral Dušan Jovanović. Ali prav tako Dušanovo režijo v ljubljanski Drami leta 2008. O tem govorim.

Veliko raje kot novo Marcenovo Osvoboditev Skopja bi gledal posnetek Ristićeve krstne uprizoritve v produkciji KPGT leta 1978 v Zagrebu (z Radetom Šerbedžijo in z glasbo Leb i sol) in istega leta še v ljubljanski Drami v režiji Ljubiše Georgijevskega (z Borisom Cavazzo). Morda bi mi postalo jasno, ali se ta drama res ni dobro postarala ali pa samo ni bila dobro updatana v tej najnovejši verziji.

Krmeljeva Država je seveda nek drug svet. Današnji svet. Bil sem zgrožen in navdušen — kot pač gledamo vse to, kar se dogaja in kar nam zna kdo intelektualno plastično obrazložiti. Esejistični, dokumentaristični, publicistični teater. Brez psihologiziranja in usodnih karakterjev v času vojn, totalitarnosti in permanentnosti digitalnega sledenja. Na vsak način je Jan Krmelj najbolj inteligentno in bleščeče pismen slovenski avtor ta trenutek.

Toliko za danes. O ptujski predstavi pa ne bom pisal, ker me je fascinirala (tudi) iz drugih, osebnih razlogov. Ker če že slučajno znam kdaj kaj napisati o gledališču, pa včasih tudi nočem.