Če si Melina Mercouri in Jack Lang ne bi leta 1985 zamislila Evropske prestolnice kulture, bi si jo poznejši evrokrati morali izmisliti vsaj do leta 2004, ko je Slovenija postala članica EU.

EPK je namreč dogodek, ki se še zlasti prilega Slovencem in jim tudi bolj dobro dene kot drugim udeležencem. Ne samo kot samopotrditev, ampak tudi kot priznanje in čast in občutek pripadnosti, potrjeni z višje instance. Pri nas to vzamemo bolj resno in se temu primerno potrudimo.

Tako so to resno vzeli in se potrudili v Novi Gorici — pa tudi v Gorici —, kjer so se z oglušujočim političnim in medijskim, a malo manj artističnim pokom v soboto začele transnacionalno lokalne kulturne olimpijske igre pod fancy nadnaslovom Go! 2025.

Zadeva ni tako famozna, kot je videti iz politično navdahnjenih poročil o dogodku. Glede kulture in še posebej EPK Slovenci radi nihajo v ekstreme. Od kolektivnega infarktnega navdušenja pa do individualno zlovoljnih psihopatologij vsakdanjega življenja. 

Doggy bag

Sam sem v soboto pohajkoval po Novi Gorici in Gorici z mešanimi občutki. Na ulicah je bilo malo prijetno, kot vsak dan, in malo brez veze, tudi kot vsak dan. Kot kulturnopolitični cinik sem spoštljivo postrani in izpod čela opazoval predtakte prireditve na vogalih, ulicah in cestah. Množice so se valile od folklore do folklore, otroci so risali grafite na namenske table, tu in tam je bil sprejem s šampanjčki, na splošno pa gneča in pleh muzika. En tak hedonistično množičen, a tudi nekoliko prazen lifestyle praznik.

Kot Mariborčanu se mi je zdelo, da sem na Festivalu Lent, le da promenada ni bila ob reki, šankov pa sploh ni bilo.

Na samem začetku me je hudič nesel — ker sem pač moral tam dvigniti akreditacijo — še na tiskovno konferenco direktorice novogoriškega organizatorskega zavoda, slovenske ministrice za kulturo, evropske komisarke za širitev in evropskega komisarja za medgeneracijsko pravičnost, mladino, kulturo in šport.

Pri tem mi res ne bi bilo treba biti zraven. Iz vljudnosti sem ostal do konca. Pa saj ni dolgo trajalo. V zameno za pozornost in potrpljenje smo dobili dokaj težek doggy bag (iz eko materiala) s katalogi in programi in prilogami, pa tudi s termosko, vezalkami, svinčnikom, majco s kratkimi rokavi (XXL) in bandano. Vse seveda z logotipom Go! 2025.

CGP je lepo zdizajnirana. Tipografija je kul. Prevladujoča barva je turkizna. Petdeset odtenkov Soče. Nice touch.

Evropa Transalpina

Če pravim, da se Slovenci za EPK zelo potrudijo, potem to velja tudi za politike. Popoldanska predotvoritev na Trgu Evrope oz. na Piazzi della Transalpina — kot ta prostor vsak zase tipično imenujejo eni in drugi —, ki ga danes urbanistično nevidno seka mejna črta, je bila ganljiva politična manifestacija slovensko-italijanskega bratstva i jedinstva.

Za to sta bila zaslužna predvsem medsebojno hofirajoča si slovenska predsednica in italijanski predsednik, pa italijanski minister za kulturo in slovenska ministrica za kulturo, pa oba aktualna župana in oba bivša župana in še kdo, ki sem ga morda spregledal ali pozabil. Na tribuno nisem dobro videl, ker sem pozabil vzeti s sabo gledališko kukalo, toda zdelo se mi je, da je polna slovenskih politikov. Italijanske politike, ki v glavnem niso bili na častni tribuni, je bilo mogoče prepoznati po lentah v barvah insalate caprese.

V oči me je zbodlo tudi, da v množici ne vidim niti enega slovenskega uniformiranca — in nebroj italijanskih. (Ne na dolžnosti, da ne bo pomote, ampak med povabljenci.) Res pa je, da je za naše fante najbrž bolje, da se ne kažejo v bližini v gizdalinske detajle dodelane alte mode karabinjerjev in ezerčita.

Kakorkoli: kolegica kolumnistka Suzana Žilič Fišer — ki je kot nekdanja članica mednarodnega panela za izbor mest kandidatov za EPK videla že ničkoliko otvoritev — mi je priznala, da otvoritve s tako številčno in prominentno politično zasedbo še ni videla.

Nič čudnega, bi rekel. EPK je prireditev, ki je politiki ne smejo in nočejo zamuditi. V Sloveniji je to normalno, na robu Italije pa najbrž tudi. 

Bolj paša za oči in ušesa kot art

Glavna, večerna otvoritev Go! 2025 — ki je kot spektakel pač terjala temo — v režiji Nede R. Bric me je pustila neprizadetega in hladnega. Res pa je tudi, da sem bil že utrujen. Po Golobovem sicer ekspresnem govoru še bolj.

V oglati cirkuški areni tako imenovanega Travnika — blagohotno poimenovanega Trg Edvarda Kardelja — sem videl dva, tri posrečene vsebinske prebliske. Recimo klavirski duo Alexandra Gadjieva in Giuseppeja Guarrere in nastop skupine MRFY feat. Laibach. Aja, pa morda ptujske kurente, ki so nas z nekakšnimi etno kleščami pod ograjo grabili za gleženj.

Veliko več pa ni bilo videti in slišati. Zakaj so se “plesalci” Branka Potočana v snopu žarometov po vrveh spustili s tiste stolpnice? Morda zato, ker je zgledalo precej osupljivo, ni pa v tem bilo prav strašne logike. Zakaj je enkrat vmes — med Odo radosti in Totom Cutugnom, se ne spomnim — spuščala muziko DJ Brina Knauss? Morda zato, ker smo Insieme ta dan slišali že v najmanj štirih verzijah in je zapasal tuc-tuc? V glavnem pa je bilo vse skupaj bolj paša za oči in ušesa kot pa nek art.

Pa saj je bilo najbrž tako mišljeno. Nič hudega, če nisem bil ciljna publika. Obiskovalci okrog mene so bili videti zadovoljni, da so tam in da so navzoči na zanimivem in zabavnem, enkrat za spremembo ne zateženem kulturnem dogodku. Njihova zaslužena prednost pred mano je bila v tem, da niso nič pričakovali — jaz pa preveč.

O čem se še moramo pogovoriti

Da se je Go! 2025 začel prav 8. februarja, na slovenski kulturni praznik, je bila posrečena, pravzaprav edina možna organizacijska poteza. To priča o slovenski samozavesti in dominantnosti pri tem projektu, pa tudi o italijanski korteziji. 

Koledar pa je šel na roko tudi nekaterim na italijanski strani, saj je ta datum le dva dni pred italijanskim giornom di ricordo na pokole v fojbah in na tako imenovani eksodus degli istriani, fiumani e dalmati.

Če odštejemo negodovanje pretirano politično korektnih Slovencev, da je Mussolini še vedno častni meščan Gorice, in marginalistično, verjetno antifa mazaško eskapado pri spomeniku žrtvam fojb v Bazovici, je otvoritev v političnem smislu minila diplomatsko mojstrsko in je bila tako rekoč zgleden primer odpuščanja in sprave.

Mislim, da se moramo pogovoriti tudi o tem. Ne toliko z Italijani — in vsekakor ne z organizatorji evropske prestolnice kulture na drugi strani meje —, temveč bolj s Slovenci samimi. Konkretno z domačimi izdajalci. Vendar naj ti zapozneli kvizlingi počakajo na kdaj drugič, saj v duhu kulture (in) rekonciliacije ne pašejo v kontekst Go! 2025.