Naše državne proslave so bile vedno priložnost za razdvajanje. Idealno gojišče za poglabljanje ločnic med levimi in desnimi. Za kritike režiserjev, avtorjev tekstov, nastopajočih, scenografije, kostumov … Za ugotavljanje, kdo je bil navzoč in koga ni bilo in zakaj ga ni bilo. Pa tudi za vprašanja, kdo bo poleg državne proslave organiziral še svojo, alternativno.

Ob kulturnem prazniku smo tokrat imeli kar srečo. Nič od naštetega ni postalo nosilna tema kritikov, poznavalcev, dežurnih opravljivk in javnosti nasploh. Nam je pa kljub temu proslava dala dve napeti, vznemirljivi situaciji, ki bi v vsakem primeru zasenčili vse drugo, pa če bi bilo v dobrem ali slabem še tako opravljanja vredno.