Naše državne proslave so bile vedno priložnost za razdvajanje. Idealno gojišče za poglabljanje ločnic med levimi in desnimi. Za kritike režiserjev, avtorjev tekstov, nastopajočih, scenografije, kostumov … Za ugotavljanje, kdo je bil navzoč in koga ni bilo in zakaj ga ni bilo. Pa tudi za vprašanja, kdo bo poleg državne proslave organiziral še svojo, alternativno.

Ob kulturnem prazniku smo tokrat imeli kar srečo. Nič od naštetega ni postalo nosilna tema kritikov, poznavalcev, dežurnih opravljivk in javnosti nasploh. Nam je pa kljub temu proslava dala dve napeti, vznemirljivi situaciji, ki bi v vsakem primeru zasenčili vse drugo, pa če bi bilo v dobrem ali slabem še tako opravljanja vredno.

Skoraj tako kot predsednica DZ

Na prvo situacijo smo bili pripravljeni. Tovarišica Makarovič je napovedala, da bo na proslavi prišla na oder. Če bo predvidena v scenariju ali ne. Pa čeprav »po vseh štirih«. Vzela da si bo par minut. Ker si je Prešernovo nagrado prislužila že pred leti in ji pripada. Ni važno, če jo je takrat iz protesta odklonila. Pripadata ji tudi denar in odrska prezenca.

In je prišla. Ni ji bilo treba po vseh štirih, ker sta jo na oder pripeljala Jaša Jenull in Boris A. Novak. Imela je kratek nastop, ki je očitno zadoščal za uresničitev njene želje in poslanstva na proslavi. In ko se je vračala na svoj sedež, je publiki prav prijazno nasmejana pomahala. Skoraj, ampak res samo skoraj tako simpatično kot predsednica Državnega zbora lani junija na Kongresnem trgu.

Ker pa pri nas čisto vsaka stvar razdvaja, je bilo treba tudi potem — ob prav nič sporni poeziji in brez vakega odrskega ekscesa — na koncu oceniti, kdo v dvorani ji je ploskal, kdo je ob tem tudi spoštljivo vstal in kdo je ogorčeno zapustil Gallusovo dvorano. Da se ve. Da bo vsem jasno, kdo je levi, kdo sredinski in kdo desni.

Ta del je bil presenečenje zato, ker presenečenja ni bilo. Tovarišica Makarovič je uresničila svojo napoved in brez njej lastnega pikrega in ciničnega načina komuniciranja dostojanstveno prebrala svojo pesem.

Režijsko presenečenje

Druga situacija pa je bila neznanka in tako rekoč režijsko presenečenje. Doživeli smo ga tik pred začetkom proslave, ko so v dvorano prihajali predsednica republike s soprogom, letošnja Prešernova nagrajenca in prejemniki nagrad Prešernovega sklada … — in predsednik vlade. 

A premier ni bil sam. In tudi ni bil s soprogo, o kateri se mediji že od njegovega vstopa v politiko sprašujejo, kje je, ali sta še skupaj, kako deluje njuna zakonska pogodba? Ne. Premier je prišel s spremljevalko Tino Gaber.

Saj ne, da bi zato padli v nezavest. Mediji so nam že prej servirali informacije o najbolj vročem paru na naši politični sceni. Od koncerta v Vatikanu, kjer so ju prvič posneli skupaj, pa do zgodbic, kjer slik ali posnetkov nismo videli, smo pa zato brali, kako naj bi se spoznala, kdo je kriv za njuno poznanstvo itd.

Ko bo čas

Doslej je predsednik vlade z nasmeškom ali celo ljubeznivo, vendar odločno zavračal vsa vprašanja, vezana na njegovo zasebno življenje. Novinarje je potolažil z obljubo, da bo že z veseljem kaj povedal, ko bo čas.

Njegov prihod z dekletom pod roko v polno dvorano Cankarjevega doma in pred vsemi kamerami, ki jih Slovenija premore, je bil za medije vreden toliko kot intervju. Za njiju pa je bil pogumno, odkrito dejanje. Z jasnim premierovim sporočilom: »Evo, tu je. Ona je moje zasebno življenje.« No, vsaj del zasebnega življenja. Tu so vendarle tudi njegovi otroci, ki jim še vedno daje del sebe.

Ker so se kamere malo dlje zadržale na Robertu in Tini, smo imeli čas opaziti kratko premierovo prikimavanje partnerici. To bi lahko razumeli kot zakodirano sporočilo, da je led prebit ali recimo, vse je v redu, dobro ti je šlo.

Politični dogovor?

Pozornemu očesu pa ni ušlo, da razen tega rahlega premierovega prikimavanja med njima ni bilo opazne medsebojne komunikacije. Ne verbalne ne telesne. Nihče od njiju ni drugega prijel za roko, jo stisnil v znak podpore ali za prenos moči in energije. Tudi ona se na sedežu ni premaknila bolj k njemu. 

Ne. Nič se ni zgodilo. V resnici sta sedela drug ob drugem precej hladna. Ni bilo videti iskric ali skritih, ljubečih pogledov. Bila sta si oddaljena, četudi blizu.

Potem me je prešinilo. Kaj pa če je vse to samo predstava za javnost? Kaj pa če tisto kratko prikimavanje ni bila ljubezniva čustvena spodbuda dveh zaljubljencev, ampak običajno poslovno sporočilo: hvala, dobro si opravila, zelo sem zadovoljen.

Vsega vajena, izkušena, legendarna tovarišica Makarovič je bila svojega kdo ve katerega tisočega javnega nastopa bolj vesela kot ta dva, ki sta premierno stopila pred številčno, kritično in opravljivo publiko. 

Zakaj torej ni bilo zaznati veselja in čustev? Je bil to dogovor? Politični dogovor?