Proslavo ob dnevu samostojnosti in enotnosti si bom zapomnil po tem, da je predsednik vlade dr. Robert Golob zadnji del govora povedal sede na vrhnji od stopničk, ki vodijo na oder dvorane. Po čem drugem si ga ne bomo. Tudi po zanimivem, a dolgočasnem dokumentarcu o violini ne, izdelani iz šest tisoč let starega lesa.

Aja, no. Pa mogoče po tem, da je premier po prihodu v dvorano moral opomniti svojo soprogo, naj se presede na levi stol. Desni je namreč po protokolu rezerviran za politika moškega spola. Gender gor ali dol.

Sam po sebi in v celoti je bil premierov govor nezapomnljiv. Bilo bi vseeno, ali bi zaključne misli delil s publiko izza govorniškega pulta ali sede na stopnicah. Vsebinsko to ni imelo nobenega smisla. To je bil čisti piar. Hotel je narediti vtis, da je nekdo od nas. Sproščen. Da si drzne kršiti govorniška pravila.

Je bilo to izvirno? Morda res. Tega še nismo videli nikoli in nikjer. Nepotrebno pa tudi. In smešno.

Kaj je povedal?

Če Golobu ne bi prišla na misel ta benigna, a bizarna eskapada, se z njegovim govorom ne bi imelo smisla ukvarjati. Ker v bistvu ni povedal nič — razen da je natresel nekaj patetičnih, kao državotvornih in spodbudnih stavkov. Šele potem sem se odločil, da bom natančno preposlušal njegov govor in si ga po potrebi transkribiral. In to sam. Natančno. Opazil sem namreč, da so citate iz govora mediji sami (ali copy-paste po STA) editirali za več jasnosti in razumljivosti in zaradi ekonomičnosti jezika (čeprav govor ni bil dolg).

Vendar sem kmalu odnehal. Tudi sam pazim na ekonomičnost jezika. To spodaj citirano se mi zdelo dovolj.

Že v redu, že v redu …

Predsednik vlade ni dober govornik. V parlamentu in na sejah vlade in raznih sestankih — kjer me seveda ni zraven — morda še zna kaj povedati. Na osrednji državni proslavi pa ne. To naj raje prepusti drugim, ki se ne izražajo v stilu srednješolskih spisov. (Pardon: nočem podcenjevati mladine.) Ali pa si naj omisli dobrega ghostwriterja.

Recimo:

“Eno vem zagotovo: nismo majhni. Smo veličastni. Slovenci. Smo. Veličastni. Nepremagljivi.”

To zveni zelo ponosno in spodbudno, vendar je daleč, predaleč od resnice. Make Slovenia great again? Again? Ali smo že kdaj bili veličastni? Že v redu, že v redu. Vem, kaj nam je hotel dopovedati. Hotel nam je dopovedati, da moramo biti ponosni na svoj narod. Prav. Bodimo ponosni. Toda nikar ne pretiravajmo. Veličastni? Give me a break! To je samo marketinški trik. To je nekaj takega, kot Janković ponavlja, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu.

A lahko prosim kaj bolj normalnega, realnega? Recimo to, da se štirim milijonom pridnih rok ni treba bati za prihodnost? Aja, ta slogan je že bil uporabljen. Pa tudi zapravljen.

Nima stila

Golob tudi nima govorniškega stila. Morda je to stvar osebnega pristopa, ampak mene zelo moti ta njegov počasni, razsekani način govorjenja: “Slovenci. [Premolk.] Smo. [Premolk.] Veličastni. [Premolk.] Nepremagljivi.” Naj tu vmes razmišljamo o globočini njegovih besed? Ne. Moja teorija je, da so ti premolki v funkciji prikrivanja plitkosti njegovih besed.

Patetično je znal prezentirati govore tudi Pahor. Vendar je on v svojo retoriko vsaj vložil dobro zaigrano strast, podkrepljeno z obrazno mimiko in gestikulacijo. Golob pa je kot govornik — namreč kot slavnostni govornik — samo dobrodušnež, ki mu patetične besede ne grejo z jezika. Ker ni patetičen. Se pa vseeno sili h govorništvu.

Politični rituali

Naprej:

“Pot k svetlobi. Pot k svetlobi, v kateri smo vsi enaki. Pot k svetlobi, ki toplo poboža po še tako mrzlem in zapletenem dnevu ali v samotni noči, polni dvomov. To je pot, tlakovana s strpnostjo, sočutjem, povezanostjo vseh nas. Pot, ki edina prinese vsem nam največ dobrega. Pot sprejemanja različnosti, predanosti, da se slišimo, uslišimo in skupaj prebujamo tisto najboljše v vseh med nami. Brez ukoreninjenih predsodkov, brez starih omejitev, ki so samo namišljene in vsiljene.”

Bodi dovolj teh abstrakcij in metafor, lepih misli in gostobesednosti. To ni bilo niti za poslušati, niti ni za brati. To lahko prebavimo samo pod pogojem, da se pred ocenjevanjem sprijaznimo z dejstvom, da je vsako leto v Cankarjevem domu osrednja državna proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti in da mora vsake toliko priti kot govornik na vrsto predsednik vlade dr. Robert Golob. Če to sprejmemo kot del obveznih likov protokola, kot del državotvornosti in političnih ritualov, in če ne pričakujemo retoričnih ali bog ne daj literarnih, publicističnih mojstrovin — potem je vse v redu. Potem nas to nerodno nakladanje upravičeno ne briga in se v premierovo retoriko res nimamo kaj vmešavati.

Kar pa z drugimi besedami pomeni, da 23. decembra ob 20:00 tja v en dan prižgemo televizor in poslušamo brezvezne govorance, potem pa je še kulturni program. Ker se tako spodobi.