Danes bom ciničen. (No, kdaj pa nisem?) Vsekakor pa se bom potrudil, da ne bom žalil verskih čustev in izzival moralnopolitične senzibilnosti kogarkoli.

Predsednik vlade je prejšnji teden v parlamentu med odgovarjanjem na poslanska vprašanja pokazal sprintano fotografijo množice ležečih ljudi v nekakšni globeli ali suhi strugi. Verbalno je pojasnil, da podoba prikazuje trupla pobitih kristjanov v Sudanu. Kako patetično! Naveličani grozot samih in mahanja z grozotami na televiziji in v drugih medijih smo Janševo interpretacijo realnosti samo ošvrknili s pogledom in se o verodostojnosti korpusa delikti sploh nismo spraševali.

Naveličani grozot

Toda nazadnje se je izkazalo, da fotografija ni bila posneta v Sudanu, temveč v Gazi, in da ljudje na njej niso mrtvi, ampak so v čakanju na humanitarno razdeljevanje hrane samo zalegli v jarek, morda tudi v zavetje pred kroglami izraelske vojske. Tako je zdaj pol Slovenije prepričane, da se je Janša osramotil, ker je nasedel površnosti in/ali lahkovernosti tistih, ki so mu v kabinetu pripravili dokazno prezentacijo.

Kje je bila posneta fotografija in koga ali kaj prikazuje, je približno tako relevantno kot Hojsovo poslansko vprašanje ta teden, kako namerava vlada ukrepati glede uživanja in razpečevanja drog.

Pretrda koža in prekrivičen svet

Kakorkoli, Janša se s fake fotografijo ni osramotil. Prvič ima pretrdo kožo, da bi to slabo vplivalo na njegov lik in delo, drugič pa je škodoželjnost očitarjev vendarle preveč prozorna. Morda je res bil lapsus, češ, se zgodi. Morda je šlo za zavestno zavajanje, češ, saj ne bo nihče opazil, ker apatičnih in nesenzibilnih to ne zanima. Toda v nobenem primeru to za Janšo ni sramota. Zanj in za vlado je to samo še dodaten argument, da je svet krivičen.

Krivično ni samo to, da Televizija Slovenija budno in redno preverja informacije, ki prihajajo od Janše, namesto da bi postavljala na laž tiste, ki so proti ukinitvi RTV prispevka. Krivično je tudi to, da razne milice v Sudanu pobijajo kristjane in da svetovna javnost temu ne posveča toliko pozornosti kot izraelskemu pobijanju muslimanov (Palestincev) v Gazi. Svetovna javnost najbolj in najraje jadikuje zaradi pobijanja tistih, ki so jih mediji v danem trenutku najbolj polni. In to so zdaj tisti v Gazi. Kar so tako imenovana dvojna merila. Ki bi po mnenju SDS morala biti prepovedana.

Naj samo spomnim, da je vojskovanje proti medijem Janši v posebno veselje.

Preštevanje mrtvih

Ta argumentacija temelji na preštevanju mrtvih. Ali še bolj drastično rečeno, na tekmovanju v disciplini smrtnosti in ogroženosti. To je stvar identifikacije. Obstajajo hierarhije trpljenja. Hierarhije v množini, ker ima vsak svojo. Mi tukaj — Slovenija, Zahod — smo kristjani (ker civilizacija), zato nas bolj prizadene, če sudanska vojska in milice pobijajo kristjane. Malo manj pa bi nam smelo biti mar, da izraelska vojska pobija muslimane v Gazi. Za vsak slučaj seveda Janša pripominja, da je vsako človeško življenje enako vredno, vendar mu to ne preprečuje, da ne bi opozarjal na dvojna merila (kot recimo nedavno v svojem nepozabnem govoru na zasedanju Generalne skupščine OZN).

Še bolj konkreten — da ne rečem natančen — v zvezi z ogroženostjo kristjanov pa je Matej Tonin, ki je sprožil nekakšno akcijo za ozaveščanje o “najbolj spregledanem sistematičnem kršenju človekovih pravic na svetu”. Pri tem mu je treba priznati, da si je za svojo pobudo Zgodbe preganjanih kristjanov izbral posrečen evangelijski moto iz Jezusovega govora na gori (Mt 5:1-12): “Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.”

Nič ne spremeni ničesar

Ta lepa misel po eni strani priča o izročilu krščanskega univerzalizma, po drugi pa o sprevrženosti današnjega politkomisarskega moraliziranja. Tolažba o posmrtnem zadoščenju je za to zelo prikladna. S tega stališča je vse relativno in argumentativno. Vse je vseeno. Vseeno je, ali pobijajo sudanske kristjane ali palestinske muslimane (ali ukrajinske pravoslavce, če smo že pri tem). Eno in drugo lahko pride prav kot argument, da se nekaj groznega dogaja in da smo mi tisti, ki imamo prav. Vseeno je, ali je bila dezinformativna fotografija lapsus ali zavajanje. To ne spremeni ničesar. Nič ne spremeni ničesar. Razlika med izgovori in argumenti postaja zanemarljiva. Vseeno je, ali nekaj drži ali ne drži. Vseeno je, ali je nekaj res ali ne. Vseeno je, ali ima kdo prav ali ne. Vseeno je, ali verjamemo enim ali drugim. Vseeno je tudi, komu ne verjamemo.

Seveda pa ni vseeno, kdo ima politično večino. Preglasovanje je edino, kar še šteje. Tistim, ki jih je več, ne bo noben očitek prišel do živega in delajo, kar hočejo. Žalujoči ostali pa jim seveda nič ne moremo.