Nekoč nismo bili tiho ob političnih škandalih. Nekdo je recimo lagal. Nekdo je bil ujet v očitnem sprenevedanju. Nekdo je ukradel sendvič. Nekdo je prestopil mejo, za katero smo verjeli, da v javnem življenju vendarle obstaja. Bili smo ogorčeni. Kritični. Glasni. Obsojali smo.

Običajno so sledile primerne posledice. Pa danes?

Danes ob velikih političnih svinjarijah samo še privzdignemo obrvi. Pogledamo naslov, preletimo prvi odstavek ali se celo nasmehnemo duhoviti izjavi politika, ki se je iz neprijetne situacije izvlekel z dovolj samozavesti in cinizma ali posrečenim televizijskim nastopom. In gremo naprej.

Naslednji dan pa že pride nekaj novega. Nova afera. Nova žalitev. Nova obtožba. Nova laž. Nova razlaga, zakaj tisto, kar smo videli in slišali, pravzaprav ni bilo to, kar smo videli in slišali.

Počasi se tega navadimo. Naslednji zdrs ni več vreden zgražanja. Še naslednji komaj pritegne našo pozornost. Spet naslednji pa postane nekaj normalnega.

Roki, razlogi, računice

To je morda največja zmaga slabe politike. Ne to, da nas prepriča, da je nekaj prav, ampak da nas prepriča, da se ni vredno odzivati. Da tako pač je. Da vsi lažejo. Da vsi goljufajo. Da so vsi isti. Da politika nikoli ni bila drugačna.

Ironija je, da imajo o tem veliko povedati prav politiki, ki so že v času kampanje prisegali na resnico in ki jo imajo celo v imenu stranke. Politiki, ki so se z notarskimi podpisi zaklinjali k zavezam, ki se jih ne držijo od trenutka, ko so pretentali dovolj volivcev, da so prestopili prag parlamenta.

Pri ljudeh, kakršni so Mijići in Stevanovići, se zelo hitro pokaže, da je resnica spoštovanja vredno načelo samo, dokler ne postane politično neprijetna ali ne začne kvariti politične enačbe. Takrat so na vrsti pojasnila, roki, razlogi in računice. In ko pridemo do te točke, se meja sprejemljivega premakne.

Politična igra

Kar je bilo nekoč nedopustno, je danes politična igra. Tisto, zaradi česar so politiki nekoč odstopali, je danes pogosto samo še komunikacijska nerodnost. Sramota, kot smo jo videli prej, je danes dober posnetek za družbena omrežja.

Še huje! Vse to lahko postane zabavno. Politik, ki danes najbolj grobo udari po nasprotniku, je zanimiv. Je odločen dec s karakterjem. Vsebina ni važna. Če nekoga učinkovito poniža, lahko celo postane spletni junak. Izjava, ki bi bila še pred leti razumljena kot nevredna javne funkcije, danes dobi na tisoče všečkov in dvignjenih palcev. Ker to je pa res “dobro povedal”. Ni več pomembno, ali je povedal resnico. Važno je, da je zadel.

Očitek in ogledalo

Tako pridemo tudi do medijev. Niso mediji izumili teh ekstremov. So se pa jim izvrstno prilagodili. Normalnost že dolgo ne pride na naslovnico. Minister, ki korektno opravi svoje delo, ni zanimiv. Poslanec, ki se s političnim nasprotnikom argumentirano in civilizirano ne strinja, ni novica. Dogovor med dvema stranema nima niti približno takega učinka kot konflikt.

Besede “škandal”, “šok”, “brutalen odgovor”, “uničil nasprotnika”, “razkrili smo” pa delujejo. V vseh medijih. Na spletu še posebej, ker se vse meri. Ker klikamo. In mediji zelo dobro vedo, da klikamo. Mediji so v tem novem, norem svetovnem redu hitro pozabili na svoje temeljno poslanstvo.

To ni očitek samo novinarjem. To je tudi ogledalo nam samim. Če bi vsi množično klikali na naslov Politiki so se po treh urah pogajanj dogovorili, bi bilo takšnih vsebin verjetno več. Toda praviloma tega ne klikamo. Koga pa briga, da so se dogovorili? Raje kliknemo, če so se prepirali. Žalili. Bolj nas zanimajo padci in afere. Ljudje, ki so izgubili živce. Ljudje, ki so nekoga sesuli.

Čuden krog

Politika, mediji in občinstvo smo zato ujeti v čuden krog. Politiki hitro ugotovijo, da je konflikt učinkovitejši od argumenta. Mediji ugotovijo, da konflikt pritegne več pozornosti kot normalnost. Mi pa ugotovimo, da je konflikt bolj zabaven in vznemirljiv. Potem pa se vsi skupaj čudimo, zakaj postaja javni prostor vedno bolj grob, žaljiv in lažniv.

Toda največja težava niti ni jezik. Največja težava je zgled. Ti ljudje so naši vzorniki. Doma in po svetu.

Politika je eden najbolj vidnih odrov družbe. Če na tem odru vedno znova gledamo, da se lagati splača, da se odgovornosti lahko izogneš z spretnim nastopom ali vztrajnim molkom, da je napad učinkovitejši od priznanja napake in da je dvojni standard povsem uporabno politično orodje — zakaj bi potem pričakovali, da ti vzorci ne bodo vztrajno in zelo uspešno pronicali drugam?

In pronicajo. V službo. V šolo. Na družbena omrežja. Na igrišča in dvorišča. V pogovor med sosedi. V družino. V vsakdan.

Prednost slabih vzorcev

Slabi vzorci imajo pred dobrimi veliko prednost, da so lažji. Veliko lažje je nekoga užaliti kot mu argumentirano odgovoriti. Veliko lažje je reči, da vsi lažejo, kot preveriti dejstva. Veliko lažje je svojo napako relativizirati z napako nekoga drugega kot izreči nekaj povsem preprostih besed: “Zmotil sem se, nisem imel prav”. Pri tem je slovenska politika morda med svetovnimi prvaki.

Danes nas bolj preseneti politik, ki prizna napako, kot tisti, ki jo zanika. In prav na to bi morali biti pozorni. Civiliziranost družbe se namreč ne meri samo po zakonih, institucijah in volitvah. Meri se tudi po tem, česa nas je sploh še sram.

V tem norem svetu nismo izgubili samo poštenosti. Vse bolj se zdi, da nas lastne nepoštenosti sploh ni več sram. Dokler človek ve, da je nekaj naredil narobe, še obstaja možnost, da bo ravnal drugače. Ko pa narobe postane normalno in zabavno in je celo nagrajeno, ta meja izgine. 

Takrat ni več grda samo politika. Grdi smo tudi mi.

Vprašanje, zakaj so politiki takšni, kot so, je napačno. Pravo in neprijetno vprašanje je, kdaj smo se mi sami odločili, da je to, kar (nam) politiki delajo in govorijo, še sprejemljivo.