Zoran Janković ne loči med Rožnikom in Šmarno Goro — ali pa ne loči med miškami in flancati. Ob napovedanem zaprtju Gostilne na Rožniku je namreč s slabo ponarejenim obžalovanjem izjavil, da mu je žal, da se gostilna zapira, ker da so imeli dobre miške.

Neljubljančanom v poduk in pojasnilo: Gostilna na Rožniku je (bila) znana po flancatih, po miškah (z različnimi prelivi) pa je znana Gostilna Ledinek na Šmarni Gori.

No, nenadni fajrund priljubljene, legendarne ljubljanske gostilne je nesrečna kombinacija dveh nasprotnih, toda usodno dopolnjujočih se silnic. Po eni strani gre za ekonomijo pohlepa. Za tako imenovani kapital. Ali natančneje: za samoumevno, grabežljivo, dobičkonosno nepremičninarstvo kot sans-souci rentništvo.

Kontraindikacije

Druga silnica pa je nazadovanje, če ne celo propad normalnega, urbanega, mainstream postrežnega gostinstva.

Imeti lokal — vse bolj pa tudi sploh zahajati v lokal! — je vedno manj zanimivo, prijetno in dostopno. Včasih je celo bedno. Kar je na strani ponudnikov storitev posledica neznanja in lagodnosti, pomanjkanja stila, prekarizacije, odsotnosti profesionalcev, nepoznavanja klientele in sociale. Na strani gostov pa zapečkarstva, varčnosti, nergaštva, naveličanosti.

Dosedanji najemnik Gostilne na Rožniku razlaga, da so ga v odločitev za zaprtje gostilne prisilile “razmere na trgu, dvig cen energentov, nenormalno zvišanje najemnine in rast stroškov dela”.

Med vsemi navedenimi kontraindikacijami bi bilo pošteno, če bi se gostilničar mogel izogniti vsaj eni — namreč zvišanju najemnine.

Ker lahko lonček

To ni neizogibno. Najemodajalcu ni treba argumentirati zvišanja najemnine z dodatnimi stroški ali z več dela. Lastnik draží zato, ker lahko. Ker ima pravico. Ker tudi on hoče več. Ker kdo pa noče. Ker da če grejo gor vse cene, potem ni nobenega razloga, da ne bi šla gor tudi najemnina. Itak ne bo nihče (razen najemnika) vedel in opazil in zameril. Zato pristavi svoj lonček k ekonomiji pohlepa.

Sesuvanje najemodajalcev pa ni zagovor najemnikov, da ne bo pomote. V Gostilni na Rožniku se niso prav pretirano trudili. Redki so gostinci, ki se še trudijo. Delali so po liniji najmanjšega odpora. Gostov je bilo celo toliko — ne ravno vsak dan in ne čez cel dan —, da so si delo olajšali tako, da so skenslali postrežbo pri mizah in je bilo treba za naročila stati v marsikdaj dolgi vrsti.

Jim je pa očitno ostajalo vsaj toliko drobiža, da so si lahko omislili nov POS terminal, na katerem je ob kartičnem plačilu mogoče prišteti še 5, 10, 15 procentov napitnine.

Napitnina? Za stanje v samopostrežni vrsti?

Rekreativna destinacija

Čeprav je bila Gostilna na Rožniku vedno samo rekreativna in okrepčevalniška destinacija — nikoli fancy, nikoli gurmanska, kaj šele družabnostna —, je (bila) za Ljubljano institucija, ki je prispevala h kvaliteti bivanja. Župan pa se zdaj dela, kot da nima s tem nič opraviti. On obžaluje. To je vse, kar zmore.

Ampak kaj pa bi lahko naredil?

V Sloveniji smo že vsaj trideset let sprijaznjeni s to neoliberalno mantro za domačo, domačijsko rabo, da bo nevidna roka trga sama od sebe poskrbela za ekonomsko dobrobit tako lastnikov kapitala in nepremičnin kot tudi za uspešnost pridnih in podjetnih ponudnikov storitev — pa nazadnje morda še za zadovoljstvo potrošnikov.

Ekonomska racionalnost ne deluje

Na žalost pa se vedno znova in znova izkaže, da ekonomska racionalnost ne deluje. Ker nas je premalo. Ker ni ekonomije obsega. Da imamo kolikor-toliko spodobne kulture, jo je treba subvencionirati. Dejavnosti brez subvencij grejo k vragu. Kot recimo mediji. Nekatere dejavnosti životarijo celo s subvencijami. Kot recimo železnica. Ampak gostinstva pa menda je bomo subvencionirali. 

In ne samo, da se izkaže, da to ne deluje. Izkaže se celo, da vedno znova verjamemo, da je tako prav. Če je neizogibno, potem po neki logiki mora biti prav. Ker nas je pač premalo. Premalo kupcev, premalo uporabnikov. Premalo ljudi, ki hodijo v gostilne in lokale. V določen tip gostiln in lokalov. Ali pa vsaj hodijo preredko. Premalo ljudi, ki bi si lahko privoščili kaj boljšega od Hoferja in Lidla, ki zdaj zasedata vedno več kao elitnih lokacij. Čeprav obenem ni razloga, da ne bi šli k njim, če je Mercator dražji. Ker je premajhna kupna moč. Ker ljudje ne samo šparajo, ampak v povprečju niti nimajo okusa. Zato je na Miklošičevi naprodaj skoraj sam škart. Da Gosposke ulice v Mariboru niti ne omenjam. Podobno zgodbo kot o Gostilni na Rožniku bi lahko napisal tudi o Gostilni Pri treh ribnikih.

Trgovska in gostinska kapica

Seveda niti jaz ne mislim, da bi bodisi mesto ali država morala najemnikom subvencionirati najemnine. Subvencije ne bi bile pomoč gostincem — ali trgovcem —, temveč pomoč najemodajalcem. Potuha ekonomiji pohlepa. (Čeprav se ne bi čudil, če bi kdo šel na roko najbolj grabežljivim.) Lahko bi jih pa limitirali. Določili maksimalno višino najemnine glede na lokacijo in glede na pomen dejavnosti, ki se tam opravlja, za javnost. To bi bilo pošteno tudi do gostincev in trgovcev, ki bi v tem primeru lahko poslovali pod enakimi izhodiščnimi pogoji. In bi se zelo verjetno tudi bolj potrudili kot zdaj.