Čeprav je Slovenija geografsko zelo majhna dežela, pa zna biti potovati sem in tja po njej zamudno in neprijetno. Transport po domovini je naš bizarni lifestyle — pa če to delamo z osebnim avtom ali pa z javnim prevozom.

Včasih pa je tudi smešno in zabavno. 

Smešno poceni

Ko sem prejšnjo nedeljo na mariborski železniški postaji nameraval plačati enosmerno vozovnico do Ljubljane, sem pričakoval, da me bo kot ponavadi stala 4,30 €. Kar je res (bilo) smešno poceni. V ceno je vštet tudi dodatek v višini evra in pol, ker je vlak ob 20:10 tako imenovani ICS. (Če se znate delati Francoza, lahko tem vlakom rečete TGV.) No, kljub doplačilu potnike v Celju prevekslajo na avtobus. Kdo ve zakaj? Proga med Celjem in Ljubljano je prevozna. Morda samo zvečer ni? Ali morda zato, ker so SŽ kupile Nomago?

Toda ne pritožujem se nad tem. Iz izkušenj vem, da če potuješ pol poti z vlakom in pol z avtobusom, prispeš praviloma bolj točno, kot če potuješ samo z vlakom. Pa še 5G signal imaš na avtocesti, medtem ko se na vagonski wifi nikoli ne moreš zanesti. V božjih materah, po katerih je speljana južna železnica, mobilnega signala seveda ni. Razen v večjih krajih. Ker se z vlaki vozijo pač kmetje, ki po mnenju operaterjev ne rabijo telefonov.

Prvi razred

Skratka: ker so Slovenske železnice podražile prevoze, je vozovnica za isti vlak na isti relaciji na lepem stala celih 12 €. Kar je ne več ne manj kot 297 % več kot pred 1. avgustom! Take podražitve človek zlepa ne doživi čez noč.

Resnico na ljubo, SŽ niso podražile vozovnic. V bistvu so samo ukinile vikend popust. (Zakaj so ga sploh uvedle? Da bi nas navlekle na vlake?) Z neko sivo IJPP kartico si namreč dobil za vožnje ob sobotah in nedeljah kar 75 % popusta. Zdaj pa ta popust znaša samo še 25 %.

Dober vic

Mimogrede še en potniški vic.

Veste, kaj je najbolj smešno pri naših vrlih nacionalnih ajzenponarjih? To, da prodajajo oz. ponujajo tudi vozovnice za 1. razred!

V 1. prvem razredu se nikoli ne vozi nihče. Nikoli. Oddelek je vedno popolnoma prazen. (Tudi če je 2. razred poln.) Kar je pričakovano. Redna cena na relaciji Maribor–Ljubljana (ali obratno) za 2. razred namreč znaša 13,90 €, za 1. razred pa 20,10 €.

Pa si predstavljate norca, ki bi bil pripravljen plačati 6,20 € več za nič? Za hec? Za tringelt Dušanu Mesu? Ali iz snobizma, ker mu študentski, lokalni in turistični plebs v 2. razredu gre na živce?

Res pa je, da sem v 1. razredu enkrat videl sedeti železničarje, ki so očitno potovali v prekomando ali kaj. Sindikat jim je zasluženo izboril ta privilegij.

Kakšen kaliber

Kot človeku brez osebnega avtomobila — pa vendar kot občasnemu uporabniku asfalta — mi tudi nevzdržne razmere na slovenskih avtocestah niso tuje. Če nič drugega, sem z njimi dnevno na tekočem, ker so zastoji in nesreče big news v naših medijih.

Seveda pa o teh problemih razmišljam drugače kot tisti, ki se vsak dan vozakajo. Ne da bi to komu privoščil. Cijazenje v kolonah je zelo zoprno, le da je meni za to malo mar, ker se mi dogaja silno redko. Ne razumem pa, kako da se dnevnim šoferjem in aboniranim nergačem ne posveti, da nobena avtocesta ni kalibrirana za to, da bi po njej tekoče, s sprejemljivo potovalno hitrostjo vozilo toliko avtomobilov v isto smer v tako majhnih časovnih intervalih.

V povprečju

Če gre skratka pol Evrope na dopust čez Slovenijo in če pri tem še pol Slovenije dnevno migrira v Ljubljano (in nazaj) — pri čemer delajo gužvo še tuji kamioni —, potem je nemogoče, da ne bi prihajalo do zastojev in nesreč. Nemogoče je tudi, da taistih avtocest ne bi bilo treba nikoli popravljati. Morda jih je glede na intenzivno uporabo treba popravljati celo tako pogosto, da se delom ni mogoče izogniti niti poleti. Za razliko od rednih voznikov pa ne mislim, da bi lahko šli Darsovci poleti na kolektivne počitnice. Sicer pa sem v življenju prevozil dovolj kilometrov po tujih avtocestah, da vem, da so zlasti v Nemčiji in Italiji pogosto zastoji. Tudi na šestpasovnih avtocestah. Slovenija je po skupni dolžini avtocest na tisoč prebivalcev sicer v povprečju EU.

Bolje ne bo nikoli

Glede prometa ne bo v Sloveniji nikoli bolje. Tako osebni kot javni prevoz sta ujeta v brezizhodnost proračunske revščine in kao varčnosti, zmešanih prioritet, Petrolovega kvazimonopolizma in naftarskega lobizma, obsesije z osebnim lastništvom (avtov in parcel), geomorfološkega prekletstva hribčkov in dolinic, razpršene poseljenosti, birokracije, gradbenih dovoljenj, civilnih iniciativ, okoljevarstvenega fanatizma, kvazizelenega prehoda in nepomirljivega konflikta med neoliberalno arogantnostjo in socialnimi aspekti javnega transporta.

Ma ne, da ne bo nikoli bolje. Celo vedno slabše bo. Moja projekcija je, da bo nekega dne neka prihodnja vlada ustanovila infrastrukturni holding, kot zdaj aktualna ustanavlja orožarskega. Potem bo šele šlo zares na slabše. Čeprav bo v Ljubljani takrat že stala najlepša železniška postaja na svetu in čeprav bodo povsod šestpasovne avtoceste.