Svet se očitno vrača v čas, ko so se države kupovale kot nepremičnine. Razlika je le v tem, da danes tega ne počnemo več s peresom, pogodbo, cesarskimi pečati in kovčkom zlata, ampak kar z izjavo za javnost.

Predsednik Združenih držav Amerike je oznanil, da ZDA nujno potrebujejo Grenlandijo za ameriško varnost. Ne za turizem. Ne za raziskave. Ampak za varnost. Kot da bi šlo za alarmni sistem, ki ga je treba dokupiti, ker obstoječi ne pokriva dovolj velikega dvorišča.

Izjava ni bila izrečena v šali, ne na veseljaškem mitingu ali v kakšni prav posebni kampanji. Izrečena je bila resno, v polni funkciji predsednika.

To je trenutek, ko bi se vsaj v Evropi morali nehati smejati.

Drugačen svet

No, da se ne bi preveč čudili. Zgodovina pozna takšne posle. ZDA so kupile Aljasko — od Rusov. Kupile so tudi Louisiano — od Francozov. In še marsikaj so kupile. Tudi druge države so kupovale. Zemlja je menjala lastnike. Ljudje so bili del kupčije. Imperiji so risali svet.

A to je bilo v času, ko so zemljevidi nastajali s peresom, ne z resolucijami Združenih narodov. Ko pravo ni bilo mednarodno, ampak imperialno.

Današnji svet naj bi bil drugačen. Države naj bi bile suverene, ljudje pa naj bi imeli pravico do samoodločbe. Meje naj ne bi bile pogajalski vzvodi. Vojne in kupčije z ozemlji pa naj bi sodile v zgodovino.

Kos ledu

Grenlandija ni prazna ledena plošča. Grenlandija tudi ni kos ledu. Ni strateški hladilnik za velesile. In ni naprodaj. Ima prebivalce. Ima zgodovino. Tudi ni varnostna blazina za neko velesilo. In predvsem ni brez lastnika. Ima svojo matično državo — Dansko, ki je članica NATO. Tako kot Združene države Amerike.

Kar pomeni, da v tej zgodbi ni zunanjega sovražnika. Sovražnik je znotraj sistema, znotraj zavezništva. Ko članica iste vojaške zveze drugi članici namiguje, da bi bilo smiselno kupiti del njenega ozemlja — zlepa ali zgrda —, se ne pogovarjamo več o varnosti. Pogovarjamo se o razkroju osnovnega razumevanja sveta, v katerem naj bi živeli. Ko predsednik ene članice Nata govori o “nujni potrebi” po ozemlju druge članice, ne govori več o varnosti. Govori o razpadu osnovnega pojmovanja zavezništva.

To ni geopolitična strategija. To je po vojaško zapakirana nepremičninarska logika.

“Grenlandijo potrebujemo zaradi varnosti.” Pred kom? Ali nismo v Natu vsi na isti strani?

Tržno blago

Evropa se na to odziva, kot je v njeni von-der-leyen retoriki pač običaj — previdno, zadržano, mlačno. Malo skrbi, malo izjav, veliko tišine. Nekaj izjav o suverenosti, nekaj diplomatskega vzdihovanja. Nobenega jasnega stavka, nobene odločnosti v treh besedah: “Grenlandije ne damo.”

Morda zato, ker Evropa še vedno verjame, da gre samo za retoriko. Za eksces. Za nesporazum, ki ga je treba preslišati, saj bo izginil samo od sebe.

A takšne izjave ne izginejo. Še  prehitro postanejo nova normalnost.

Ko najmočnejša država na svetu začne govoriti o ozemljih kot o tržnem blagu, druge države nimajo več privilegija, da bi molčale. Kajti naslednjič ne bo šlo za led. Šlo bo za vire, za surovine. Za prostor. Za vpliv.

Lastniki sveta

In če danes prikimavamo, češ, je saj je samo Grenlandija, bomo jutri presenečeni, ko bo taisti človek ali nek drug predsednik rekel: “Saj so to že delali.”

Današnji čas ni čas kupovanja držav. Je čas omejevanja moči. Če tega ne zmoremo, potem res ne potrebujemo zunanjih sovražnikov. Dovolj je, da predsedniki začnejo govoriti kot lastniki sveta, zavezniki pa raje molčijo, ker ne vedo več, kako se reče ne.

To je ideja sveta, v katerem meje niso ceniki in zavezniki niso potencialni prodajalci.