“Svet dobiva prvega bilijonarja!” Tako so sporočali mediji pred dobrim tednom dni. Čakal sem in čakal, da se nad nebotičniki Wall Streeta pokadi bel dim. To se sicer ni zgodilo. A kljub temu se je zdelo, da vsaj v nekaterih krogih vlada skoraj praznično vzdušje: “Imamo ga! Prišel je! Naša življenja ne bodo nikoli več takšna, kot so bila!”

Brez skrbi, ne bom zapadel v parodijo svetopisemske govorice. Dogodek je preveč jasna in zanimiva ilustracija našega časa, da bi ga odpravil s poceni cinizmom. Zadeve se je treba lotiti resno, še prej pa razčistiti matematiko, ki je pri teh številkah že sama po sebi vrtoglava. Ker pa jo komplicirajo še jezikovno-kulturne posebnosti, to lahko pripelje do nesporazumov.

Malo morje milijarderjev

V anglosaksonskem svetu je bilijonarjev malo morje. Njihovo število se iz dneva v dan še povečuje. Toda ameriški bilijonarji so v bistvu naši milijarderji. Nisem strokovnjak za številčne specifike različnih jezikov, a predvidevam, da smo pri števnike milijon, milijarda, bilijon, bilijarda in tako naprej prevzeli od Nemcev. Angleži in Američani pa v skladu s svojo tradicijo pragmatizma štejejo na bolj preprost in razumljiv način — torej milijon, bilijon, trilijon ... Elon Musk po njihovem vokabularju torej ni postal bilijonar, ampak trilijonar.

In koliko je trilijon po njihovem štetju, torej bilijon po našem? Deset na dvanajsto potenco. Ali če si lažje predstavljate — milijon milijonov.

Ta lingvistična in kulturna razlika je v resnici nepomembna. V vsakem primeru govorimo o številkah, ob katerih se običajnemu možganu zvrti. Pustimo ob strani dejstvo, da Musk tega trilijona nima dobesedno v žepu in na tekočem računu. Jasno pa je tudi, da tudi dejanska debelina njegove denarnice ni ravno primerljiva z našimi.

Kdo je svet?

Ker so številke onkraj naših predstavnih zmožnosti, jih pustimo pri miru in se osredotočimo na dikcijo: “Svet dobiva prvega bilijonarja!”

Svet je nekaj dobil. Ampak kdo je svet? Svet smo mi vsi. Torej smo vsi skupaj nekaj oz. nekoga dobili. Vi, ki to berete, in jaz, ki to pišem.

Kako se počutimo ob veliki novici? Praznujemo in odpiramo šampanjce ali preklinjamo sprevrženost živalske vrste, ki ji pripadamo? Pri nas je ločnica pričakovano v skladu s trenutno razdelitvijo sedežev v parlamentu. Če bi vprašali devetdeset naključnih mimoidočih, bi nam jih vsaj triinštirideset jelo razlagati, da je bogastvo nekaterih čudovita novica za vse, saj se njihovi bilijoni prelivajo tako rekoč neposredno na naše bančne račune. Štirideset bi se jih obrnilo v gnevu, dvema bi bilo bolj ali manj vseeno — za peterico pa še vedno ne vemo, kaj si misli. Če sploh kaj misli.

V Jugoslavijo in Venezuelo

Ja, novica o mejniku, ki ga je preseglo bogastvo Elona Muska, je odmevala tudi v naših logih. Reakcije ter analize so bile predvidljive. Kar je logično. Elon Musk je simptom časa, v ozadju pozitivnega in negativnega razumevanja njegovega lika in dela pa sta nasprotujoči si logiki. Ena pravi, da bogastvo peščice pomeni dobrobit skupnosti, druga pa, da je čezmerno bogatenje neznatnega procenta pot v katastrofo. Debata je globalna in povsod jo spremljajo isti argumenti. Toda naša je specifično obarvana.

Kakršnakoli kritika sistema, ki ga živimo — torej kapitalizma —, je pri nas takoj označena za jugonostalgijo in komunistično zaroto. Tiste, ki jo izrekajo, pošiljajo nekam daleč (v času ali prostoru) — v Jugoslavijo in Venezuelo. Paradoks je v tem, da je polemika v slovenskem prostoru sama po sebi nostalgična, zataknjena v nek davno minuli čas, ko je komunizem še obstajal in ko je bil kapitalizem ...

Nekoč 1: 42, danes 1: 1082

Zagovarjanje koncentracije bogastva v rokah peščice pri nas korenini v predpostavki, da je kapitalizem 80. let preteklega stoletja enak kapitalizmu, v katerem živimo danes. Pa je res? Tudi brez diplome iz ekonomije lahko vsak pride do odgovora na to vprašanje. Še tem bolj, če kot enega od kriterijev upoštevamo razmerje med najbogatejšimi in srednjim slojem ali pa — bog ne daj! — primerjamo premoženje tistih na vrhu prehranjevalne verige s tem, kar imajo oni na dnu. Samo primer: ocenjujejo, da je bilo leta 1988 razmerje med najvišjo in najnižjo plačo v McDonald’su 1: 42 — danes pa 1: 1082.

Pa pustimo hitro hrano. Zastavonoše sodobnih Krezov pretežno prihajajo iz tehnološkega sveta. Skrivnost uspeha logike, ki v perverznem bogastvu peščice vidi dobro novico za vse, je med drugim v tezi, da so takšni ali drugačni produkti, s katerimi se je omenjena peščica prebila v klub 1 %, za naša življenja nujni. To v glavnem drži. Drži pa tudi, da se velika večina članov kluba 1 % ne more pohvaliti s tem, da je dejansko kaj izumila. Da je te stvari, brez katerih ne moremo več živeti, ustvarila iz nič.

Ne, v glavnem gre za investitorje. Za tiste, ki so v nove tehnologije vložili denar. Je njihova vloga pri razvoju pomembna? Seveda, zelo je pomembna. Toda med spoštovanjem njihovega poguma in iznajdljivosti in med poveličevanjem spretnih poslovnežev v vizionarje je velikanska razlika.

Spet oprezam za belim dimom nad stolpnicami Wall Streeta ...

Zanimiv lik

Bogatašem dobro kaže. Da je njihovo bogastvo dobro za vse, jim je uspelo prepričati več kot polovico svetovnega prebivalstva. Obstaja torej ogromno povprečno premožnih in celo revnih, ki v to intepretacijo stvarnosti verjamejo. Kaj pa obratno? Ali obstaja kak bogataš, ki globalno prerazdelitev bogastva postavlja pod vprašaj?

Nick Hanauer je zanimiv lik. Ameriški podjetnik je dolgoletni član kluba najbogatejših. Svoje premoženje je ustvaril kot investitor — med drugim je bil zraven pri začetkih Amazona —, hkrati pa v svojih knjigah in javnih nastopih že dolga leta problematizira temelje obstoječega kapitalizma. V natančnejšo analizo njegovih ekonomskih tez se ne bom spuščal, ker jim strokovno nisem dorasel. Je pa že kratek prisluh kateremu od njegovih nastopov dovolj, da njegova misel vzbudi naše zanimanje.

Potrošniki smo mi

Hanauer prostodušno priznava, da si v življenju ni še ničesar izmislil in da je zaslužil z vlaganjem v ideje drugih. Kot ključen element svojega uspeha poudarja okolje in okoliščine, v katerih se je rodil ter odraščal. Kot sam pravi, bi v nekem drugačnem kontekstu stal ob cesti in prodajal sadje. Glede na njegovo nesporno poslovno spretnost in inteligenco bi tudi tam prosperiral: prej ali slej bi imel štant, na koncu najbrž celo svojo trgovino, morda celo lokalno verigo trgovin. Nikoli pa ne bi postal član kluba 1 %. Nikoli.

Še posebej zabavno je Hanauerjevo razpredanje o bogataših kot potrošnikih. Po njegovem mnenju je edini pravi motor kapitalizma srednji razred — tisto, kar običajni ljudje ustvarjamo in kupujemo. Ultra bogati so v tem kontekstu čisti absurd. Kot pravi Hanauer sam (citirano svobodno in po spominu): tole so moje hlače, ki jih imam za javne nastope. Imam dva para. Lahko bi imel milijon parov, pa jih nimam. Ker sem vedel, da bodo to moje predavanje snemali, sem šel včeraj k frizerju. Tja bi šel lahko vsak dan, vsako uro. Pa seveda tega ne storim. Kolikokrat grem ven jest? Jem, ko sem lačen. Imam dovolj denarja, da bi pojedel vso hrano tega sveta, pa kljub temu jem štirikrat, mogoče petkrat na dan.

Potem pa pridemo do luksuza, do stvari, ki so običajnim ljudem nedosegljive. Tudi tu je Hanauer slikovit: imam letalo, imam jahto. Super je imeti letalo in jahto, res. Dovolj sem premožen, da bi si lahko kupil petsto letal in petsto jaht. Pa si jih ne.

Milijon milijonov

Ekonomski sistem je seveda odločno preveč kompleksna zadeva, da bi jo lahko zvedli na absurdno zgodbico o eni riti in milijonu parov hlač. Dejstvo pa je, da ta isti sistem proizvaja absurde, ob katerih zdrav razum obnemi. Mar ne obstaja neka količina denarja, ki je ne samo nepredstavljiva, pač pa tudi nesmiselna? In če obstaja, kje se začne, kje je ta meja? Bilijon, trilijon? Po našem ali anglosaškem numeričnem sistemu? Koliko je že to, bilijon po naše in trilijon po njihovo? Saj res, deset na dvanajsto potenco. Oziroma, da si bomo lažje predstavljali: milijon milijonov.