Ali sme muslimanska mladina ženskega spola v šolah, pri pouku nositi hidžab? Seveda. Verska svoboda je v Sloveniji zagotovljena, diskriminacija na podlagi veroizpovedi ni dovoljena.

Da pa to ni vedno samoumevno, dokazuje civilizacijski nesporazum med zateženim profesorjem in uporniško, svojih pravic zavedajočo se dijakinjo. Incident — kot pripetljaj ne čisto netočno imenujejo mediji — odpira célo vrsto intrigantnih in pomembnih družbenih vprašanj. 

Namišljen ugovor vesti

Povzetek: s hidžabom pokriti dijakinji je profesor velel, naj ruto sname, ker da se to v razredu po njegovem ne spodobi; človek je iz tega deduciral argument za nekakšen ugovor vesti, češ, nošnja hidžaba ga odvezuje od dolžnosti, da brez razlik poučuje nekoga, ki z oblačilnim dodatkom — ali zaradi mene tudi malo modnim — izraža pripadnost mohamedanski religiji; in ker dekle tega ni hotelo storiti, jo je profesor poslal iz učilnice.

V nadaljevanju se je ravnateljica postavila na dijakinjino stran, oštela profesorja in dogodek prijavila pristojnemu ministrstvu.

S tem bi se lahko zgodba končala, saj očitno ni nobenega razloga za zaskrbljenost. Toda ta pripetljaj ima še nekaj zelo zanimivih podpripetljajev. 

Le koga to ne bi zanimalo?

To se je zgodilo “na eni od ljubljanskih srednjih šol”. A na kateri? Mediji o tem ne poročajo. Prepričan sem, da vedo, na kateri — vsaj 24ur.com, ki je zgodbo prvi objavil (ko so mu jo prinesli na nos starši enega od dijakov “te šole”) —, vendar iz neke farizejske diskrecije oz. varovanja zasebnosti morda mladoletnih ali vsaj mladih oseb tega podatka nočejo objaviti.

Mene pa bi to zelo zanimalo. Le koga ne bi? Kaj ima to opraviti z zasebnostjo dijakov? Mediji po eni strani kar naprej tračarijo in širijo trivialnosti, po drugi pa nočejo razkriti tistega, kar bi človeka res zanimalo.

Tračarjenje

Naslednja stvar, ki bi me zanimala, je podatek, ali je prepovedujoči profesor krščanski ali ateistični fundamentalist. Hočem reči: ali si ustavno zagotovljena pravila o nediskrminaciji na podlagi verozipovedi prfoks razlaga po svoje zato, ker je tak strašen fan kao avtohtone in za Slovence determinantne vere, ali zato, ker je tako fanatičen privrženec sekularizma, da v necerkvenem okolju in kontekstu pač ne more videti nobenega zunanjega znaka pripadnosti katerikoli veri?

Pri tračarjenju bi nam zelo prav prišel tudi podatek, ali dotični profesor na tej srednji šoli predava kak naravoslovni predmet ali pa katerega od družboslovnih? To bi lahko utrdilo ali relativiziralo naše predsodke o naklonjenosti ali averziji ljudi v določenih intelektualnih panogah do perečih družbenih problemov — ali celo o njihovih sposobnostih, da jih razumejo.

Tako imenovane “rjuharice”

Resnici na ljubo pa je treba hidžab postaviti v širši, da ne rečem globalni kontekst.

Hidžab kot naglavna ruta seveda ni nič takega, za čemer bi se normalen človek — pa če je še tako pobožen kristjan ali brezbožen ateist — sploh oziral ali kaj šele zgražal. Toda v Sloveniji je vse mogoče. Spomnite se ksenofobičnega cirkusa, ki je nastal pred petimi leti, ko so domoljubi na nekem kopališču opazili in hitro denuncirali muslimanke, ki so se kopale v burkini kopalkah. Takrat še poslanec Jelinčič je malodane interpeliral tedanjo ministrico za zdravje, ker da dovoli to higiensko tveganje, da prišleki s tujerodno rekreativno opremo inficirajo slovenske bazene. Takrat enkrat so tako imenovane “rjuharice” videli (in fotografirali) tudi v Ljubljani pred Namo in v Mariboru v Europarku in iz tega naredili zgodbo o preteči islamizaciji Slovenije.

Vprašajte Iranke

Seveda pa hidžab — niti hidžab, kaj šele druga, bolj zakrivajoča ženska muslimanska oblačila — ni za vse in povsod tako samoumeven (ali bi vsaj moral biti) kot na “eni od ljubljanskih srednjih šol” oz. v Sloveniji. Hidžab je lahko tudi simbol verske, ideološke, politične, patriarhalne represije nad ženskami. Ker je obvezen. Kruto obvezen. Ker ga fanatični starci s sivimi bradami že od Homeinija naprej predpisujejo kot družbeno normo.

Vprašajte ženske v Iranu, kaj si mislijo o hidžabu. Vprašajte iranska dekleta, ki jim je dovolj teokracije in ki hidžabe iz protesta proti oblastniškim klerikom odmetavajo ali celo zažigajo. Ne nositi hidžaba je zanje svoboda, ki so jo pripravljene plačati tudi s padcem v družbeno nemilost ali z zaporom, nekatere celo z življenjem.

Osebno sem sicer naklonjen dijakinji, ki v svobodni Sloveniji hoče nositi hidžab — obenem pa tudi zelo simpatiziram z ženskami, ki ga v totalitarnem Iranu nočejo nositi. To se mi ne zdi nič kontradiktornega.