Nekoč je all-inclusive hotelski aranžma veljal za nekaj več. To je bil udoben, skoraj prestižen način počitnikovanja. Plačal si paket, si nadel hotelsko zapestnico in za nekaj dni pozabil na denarnico, cene in vsakodnevno preračunavanje, koliko bo stalo kosilo, pijača ob bazenu in večerni sladoled.

Danes pa je all-inclusive predvsem množični eksperiment. Nekakšen mednarodni laboratorij človekove narave, v katerem lahko opazujemo, kaj se zgodi s človekom, ko mu je — kar zadeva hrano in pijačo — dovoljeno skoraj vse. Obojega je na voljo, kolikor želi. Nihče ne šteje, kolikokrat se kdo vrne k samopostrežnemu otoku. Nihče ne vpraša, ali res potrebuje še tretjo porcijo. Nihče mu ne izstavi dodatnega računa.

Tako se začnejo kazati prvi simptomi all-inclusive človeka.

Več deset metrov hrane

All-inclusive človek ne gre k samopostrežnemu bifeju zato, ker je lačen. Gre zato, ker je to že plačal. Pred njim je več deset metrov hrane. Pladnje sproti dopolnjujejo. Natakarji odnašajo prazne posode, kuharji prinašajo nove. Vse kaže, da bo hrane dovolj tudi čez deset minut. Verjetno celo čez pol ure.

Toda all-inclusive človek tega ne verjame. V njem se prebudi prastrah, da bo hrane zmanjkalo prav v trenutku, ko se bo sam odločil, da si jo bo naložil. Zato si mora vse zagotoviti takoj. Na krožnik naloži predjed, glavno jed, dve prilogi, solato, kos kruha, lubenico in torto. Ribe položi ob testenine, čeznje naloži krompir, med zelenjavo stisne kos pečenke, sladico pa varno namesti ob rob krožnika, da je slučajno ne bi kdo pojedel pred njim.

Krožnik ni več obrok, ampak nesmiselna rekonstrukcija strahu pred pomanjkanjem — in to sredi izobilja.

Izbira je omejitev

Večine naloženega ta človek seveda ne poje. Ribe mu niso všeč. Omaka je nenavadna. Meso je preveč pečeno. Solata premalo hladna. Torto je vzel samo zato, ker je bila zadnja čokoladna. Po dveh grižljajih ugotovi, da je presladka. Ampak vse to ni pomembno. Saj je plačal.

To je morda najbolj nenavadna logika all-inclusive sveta: ker smo nekaj plačali vnaprej, začnemo verjeti, da smo si kupili tudi pravico do nespoštljivega ravnanja z vsem, kar nam je ponujeno. Če hrane ne pojemo, jo pač zavržemo. Če si natočimo pijačo, ki nam ni všeč, vzamemo drugo. Če se ne moremo odločiti med tremi sladicami, vzamemo vse tri. Ne zato, da bi jih pojedli, ampak zato, da nam ne bi bilo treba izbirati. Izbira je vendarle neprijetna omejitev. All-inclusive pa smo plačali prav zato, da omejitev ne bi bilo.

Deponija razkošja

Človek, ki doma ugasne luč, ko zapusti prostor, v hotelu pusti klimatsko napravo vključeno pri odprtih balkonskih vratih. Človek, ki doma skrbno spravi ostanke kosila za naslednji dan, v hotelski restavraciji brez razmišljanja pusti skoraj poln krožnik. Človek, ki vse leto ločuje odpadke, hodi v svojo vrečko v trgovino in opozarja druge na trajnost, v enem tednu počitnic zavrže toliko hrane, kot je doma ne zavrže v več mesecih.

Zapestnica očitno ni le vstopnica do vsega ponujenega. Odveže tudi zavore.

Morda bi morali v hotelih ob samopostrežnih otokih namesto oznak o alergenih postaviti še nekaj preprostih obvestil: “Spoštovani gostje! Ne štejemo, kolikokrat si boste vzeli svojo najljubšo jed. Lahko si jo postrežete tolikokrat, kot si želite. Tehtamo pa hrano, ki jo pustite na krožnikih.”

Vendar v hotelih ni takšnih napisov. Gost je kralj. Kralja pa se ne opozarja, da je njegov krožnik videti kot deponija razkošja. Tudi zato se v all-inclusive letoviščih ustvarja nenavadna demokracija. Vsi imamo enake zapestnice. Vsi imamo dostop do istih pladnjev. Vsi lahko naročimo isto pijačo in vzamemo enako število sladic. Toda enakost v dostopu še ne pomeni enakosti v obnašanju. Nekdo si vzame malo, pojé in se vrne po še. Drugi si naloži za tri, poje za polovico enega in preostanek prepusti osebju, ki bo njegov mali spomenik potrošniški svobodi odneslo v odpadke.

Repete

Ne gre za to, da si na počitnicah ne bi smeli privoščiti več. Počitnice so namenjene uživanju. Človek si lahko vzame repete. Lahko poskusi novo jed. Lahko poje sladico, čeprav je doma ne bi. Težava ni v užitku. Težava je v pohlepu brez užitka. V grabljenju hrane, ki si je v bistvu ne želimo. V kopičenju, ki ga ne potrebujemo. V prepričanju, da je vse, česar ne vzamemo, izgubljeno. In da je vse, kar zavržemo, že tako ali tako plačano. Kot da vrednost počitnic merimo po tem, koliko smo za to porabili. Ali še bolje: koliko smo lahko zavrgli, ne da bi za to dobili dodaten račun.

All-inclusive je bil nekoč simbol tega, da si lahko privoščiš več. Danes pa je predvsem eksperiment, kako ravnaš, ko ti je dovoljeno vse. Pravi prestiž ni v tem, koliko si lahko naložimo. Pravi prestiž je, da se ne čutimo dolžne dokazovati, da si lahko naložimo veliko.