Nacionalna televizija je izjemno kompleksna institucija. Njen program pokriva kopico področij družbenega življenja in je kot takšen še kako pomemben za skupnost, ki ji pripadamo, in državo, v kateri prebivamo.

To preprosto in temeljno dejstvo je v burnih polemikah, ki jih na temo javne televizije doživljamo zadnja tri leta, sicer nemalokrat izpostavljeno, a hkrati skoraj vedno in brez izjeme preslišano. Ker nam je bil vsiljen pogled, ki televizijo reducira na informativni program. In ker smo se na to navadili.

Ta optika je v resnici banalna. A če nam jo že vsiljujejo, jo sprejmimo. Seveda pa imamo vso pravico, da se banalnih stvari lotevamo na banalen način. Pa da vidimo, kam nas to pripelje.

Levi in desni žurnalizem

Ampak najprej: ali obstajata levi in desni žurnalizem? Nisem strokovnjak za medije. A vprašanje ni tako kompleksno, da si ne bi drznil nanj odgovoriti. Morda v malce laični maniri, pa vendarle.

Novinarke in novinarji so seveda politična bitja kot mi vsi. Njihov vrednostni sistem jih skoraj avtomatično postavlja na to ali ono stran političnega spektra. Kako to vpliva na njihovo delo?

Ne gre za levo ali desno pozicijo. Tu pridejo do izraza profesionalnost, znanje, obrtniška spretnost, pa zavest in odgovornost do lastnega poklica in javnosti.

Enačba je preprosta: več naštetega ko ta ali ona novinarska žival premore, manjši ali vsaj manj očiten je vpliv njenih privatnih stališč na njeno delo.

Pa da mi ne bi izraza žival kdo zameril, saj je mišljen kot kompliment. Novinarji se navsezadnje radi imajo za pse čuvaje. In prav je, da so glasni ter da po potrebi tudi ugriznejo.

Iz repertoarja umazanih potez

Informativni program nacionalne televizije je v zadnjih treh letih vedno bolj podoben nogometni tekmi. Izrazi kot uravnoteženost, pluralnost in objektivnost so postali paravan za spopad, poln drsečih štartov, prekrškov za hrbtom in drugih manevrov iz repertoarja umazanih potez. Od leve proti desni napadajo rdeče-modri, od desne proti levi pa črno-beli. In kdo je sodnik, ki sedi v sobi za VAR? Tega ne vemo. Pa saj je vseeno. Ekipa arbitrov je že davno izgubila avtoriteto.

Nekoč paradne oddaje kot recimo Utrip so se iz poglobljene refleksije družbenopolitičnega trenutka spremenile v poligon preigravanja in nadigravanja črno-belih in rdeče-modrih. Ja, to je odličen primer. Samo preveriti moraš, kdo je avtor, in v hipu ti bo jasno, v katero smer bo zadeva šla.

Mimogrede, ste si ogledali Utrip minulo soboto? Oddaja iz sicer povsem “napačnih” razlogov spada v učbenike novinarstva in je v tem smislu več kot vredna ogleda. Hkrati pa nam zastavlja vprašanje: kako smo prišli tako daleč?

Koga je jebeno več?

Za enega vsaj simbolično ključnih momentov v tej navijaški zgodbi je poskrbela znamenita izjava Marcela Štefančiča: tako imenovani prvi zakon količine ali bolj ljudsko rečeno — “jebeni zakon”.

Ekipa desnih, ki se nad svojo številčno podhranjenostjo pritožuje že trideset let, je ob njej pričakovano vzrojila in jela še bolj pridno popolnjevati svoje vrste. Seveda ne moremo govoriti o neposredni vzročni povezavi, a časovna usklajenost je vsaj malo zabavna.

“Boste že videli, koga je jebeno več,” se je pridušal strokovni štab črno-belih in šel v brezglavo akcijo nakupa novih igralk in igralcev. Pripeljal je falango svežih moči in hkrati bolj izkušenim, ki so bili prej v senci, zaupal ključne, bolj izpostavljene pozicije na igrišču.

In kakšen je rezultat?

Enajst na enajst

V klubskih pisarnah črno-belega moštva so nekaj pozabili. Nogomet se igra enajst na enajst — in ko pride do neposrednega soočenja na igrišču, je Marcelov prvi zakon količine v resnici netočen. Kar šteje, so znanje, mojstrstvo, spretnost, inteligenca, iznajdljivost, ustvarjalnost in profesionalnost. In še bi lahko našteval. Da se ta psevdofuzbalerski nabor kvalitet precej sklada z zgoraj zapisanim, ki se nanaša na novinarstvo, seveda ni naključje.

Za nas navijače je nogomet izrazito čustveno početje. Tudi če naši igrajo slabo, so naša srca na njihovi strani. In nogomet je hecna igra, v kateri boljši ne zmaga vedno. Dovolj je en sam pocast gol, pa bo sicer katastrofalna predstava naše ekipe utonila v pozabo.

Včasih pa tekmo spremljamo neobremenjeno, brez navijaške navlake, kot ljubitelji igre. Takrat nas ne zanima rezultat. Takrat hočemo gledati dober fuzbal. Pustimo torej osebne afinitete ob strani. Želimo gledati dobro tekmo — za to pa sta potrebna dva.

Ko ti je konkretno nerodno

In kakšna je dejansko igra ene in druge ekipe? Na nivoju novinarskih in televizijskih standardov je igra rdeče-modrih raznolika. Zmožna je odličnih izdelkov, včasih je povprečna in predvidljiva, občasno pa nas razočara z neprepričljivimi prispevki, pristranskimi analizami in slabo izpeljanimi oddajami. Po domače — s sranjem.

Črno-bela ekipa je v tem bolj predvidljiva. Od nje lahko pričakujemo izključno sranje. Kljub dejstvu, da jim srce bije na desni, imajo vsi med njimi — eno in edino izjemo desnega profesionalizma tu dajem v oklepaj — dve levi nogi.

Kaj to pomeni za navijaško vzdušje? Prava privrženost se seveda ne ozira na objektivne standarde in kvaliteto igre. Zato navijaški skupini belo-črnih prav ničesar ne zavidam. Poznam njihov položaj. Spomnim se najslabših časov slovenske nogometne reprezentance, ko smo se lahko zanašali samo na porozno obrambo in čakali na napake nasprotnika, avtogole, srečna naključja in podarjene priložnosti. Še vedno navijaš, seveda. A če se ti vsaj malo sanja o nogometu, ti je ob igri tvoje ekipe konkretno nerodno.

Srce na igrišču

Hoteli smo gledati informativni program, pa so nam vsilili fuzbal. In če je že tako, imam kot ljubitelj te lepe igre pravico, da mi izpolnijo vsaj ene željo: potrudite se malo bolj! Če ste nas gledalce zreducirali na opazovalce spopada, nam ponudite vsaj dobro tekmo. Apel naslavljam črno-belim. Jasno je, da puščate srce na igrišču. Toda to je premalo. Rdeče-modri vas nabijejo kot mačke. Tudi če igrajo konkretno pod svojimi standardi. Pa ne zato, ker bi jih bilo jebeno več.