“Če želite spremeniti mentaliteto neke države, vam bo vsak revolucionar znal povedati, da za to ni treba s tanki pred pred umetnostno galerijo, ministrstvo za šolstvo ali domove znanih pisateljev. Pripeljite tanke naravnost pred medijski glavni štab — živčni center volilnega telesa.”

Alain de Botton: Novice. Navodila za uporabo (2014)

Aktualni in hopefully outgoing vladi se sovražni prevzem oblasti na RTV Slovenija očitno ni obnesel. To smemo domnevati zato, ker taista revolucionarna, reformatorska vlada šimfa in ponižuje nacionalko z enako vehemenco in zgroženostjo kot prej, ko so jo vodili, producirali, usmerjali, nadzirali tisti, ki se jih je desničarjem zdelo potrebno pod nujno zamenjati.

Tako kot prej

Kaj se pravzaprav dogaja? Zdi se, da na odgovorno urednico Informativnega programa Jadranko Rebernik leti ravno toliko kot na njeno predhodnico Manico Janežič Ambrožič — le da je Janša in Urbanija in drhal iz kleti ne zajebavajo (in ne žalijo) tako direktno in predvsem ne poimensko. Namesto na (svoje) nameščence se spravljajo na bolj znane, če že ne vplivne obraze z ekranov samih — kot recimo na Vlasto Jeseničnik ali Eriko Žnidaršič in Marcela Štefančiča.

Oblast pritiska na RTV Slovenija in si jo podreja, obenem pa ji pride prav, da so vsebine vsaj do neke mere še vedno take kot prej — (domnevno) pristranske, levičarske, enoumne, multi-kulti, neuravnotežene, naprednjaške, budnostne, cehovske, insajderske, izkrivljene. Kao.
{embed_info_box}197862{/embed_info_box}

Situacija je taka

Situacija je taka: vlada hoče po eni strani RTV prevzeti in si jo podrediti, priličiti, po drugi pa jo hoče ohraniti kot nepoboljšljiv, nevzdržen predmet političnega poželenja.

Vlada hoče podjarmljen in poslušen javni servis, ki bo deloval kot njena služba za stike z javnostjo in kot propagandni oddelek. Obenem pa hoče tudi permanentnega ideološkega, kulturnega, socialnega sovražnika. Rabi nekaj, kar je pri roki in obenem dovolj vplivno in opazno, da bo vredno njenega zgražanja in opominjanja. Rabi nekaj, kar bo lahko zmerjala z neprimernimi, celo vulgarnimi besedami. Rabi nekaj, kar bo vede ali nevede pomagalo vzdrževati ta desničarski občutek, da vsi lažejo, da so vsi podkupljeni in pokvarjeni in da je treba ta medijski sistem urgentno in dokončno demolirati.

Knjižničarsko in čitalniško

In potem so tu še znamenita slabo gledana soočenja na TVS. Vladni poverjeniki so si jih zamislili tako, da bo ja vse po črki zakona ali pa vsaj po kmečki, tako imenovani zdravi pameti programskih svetnikov in generalnega direktorja.

Problem je zdaj seveda v tem, da ta soočenja le komajda kdo gleda. RTV Slovenija je z moralnim suportom vlade hotela poskrbeti za pravične možnosti predvolilnega predstavljanja in soočanja, vendar ji je uspelo doseči ravno nasprotno. Ta RTV pravičnost gre na roko tistim, ki podpirajo to vlado. Čudno, prečudno!

Diletantska forma

Po zaslugi poslanskih prestopov in strankarskih deviacij sta na novo izumljeni in z zakonom usklajeni dve tretjini programskega časa za parlamentarne stranke in tretjina za izvenparlamentarne kot nalašč za več prijaznosti do vladnikov in provladnikov.
​{embed_info_box}197863{/embed_info_box}

In kar je pri vsem tem še najbolj smešno, prav veliko ljudem se tega niti ne ljubi spremljati, ker je zapakirano v resnobno, čitalniško, da ne rečem diletantsko formo. Pa četudi bi bila soočenja na TVS bolj seksi, jih ljudje verjetno ne bi gledali prav nič bolj množično, saj so jih odrinili v nemogoče termine.

To in nič drugega

Vse to je precej shizofreno. Ko berem, da so soočenja na TVS trikrat, celo štirikrat manj gledana od tistih na Pop TV — in včasih celo nižja od onih na Planetu —, se temu privoščljivo, a kislo nasmiham. Privoščljivo, ker je koncept soočenj evidentno zgrešen in že vnaprej obsojen na neuspeh. In ker vladni, provladni, paravladni komunikatorji s prevzemom oblasti na RTV dobijo bistveno manj, kot so si obetali.

V bistvu mi pa ni do smeha. Soočenja bi rad gledal na nacionalki, pa jih iz državljanskega principa, kljubovanja nočem. To so s tem dosegli — in nič drugega. Zato mislim, da bo RTV Slovenija — ali vsaj gledanost RTV Slovenija — kolateralna škoda poraza tistih, ki so javni servis instrumentalizirali zato, da bi na teh volitvah zmagali.