Stara modrost, da se o okusih ne razpravlja, še kako drži. To preprosto nima smisla zato, ker nekateri ljudje okus imamo, drugi pa ga pač nimajo. Še posebej to velja za Emo. In še tem bolj za letošnjega zmagovalca oz. evrovizijskega izbranca Klemna Slakonjo.

Resnim ljudem se nasplošno ne bi bilo treba ukvarjati s tako trivialnimi zadevami, kot je slovenska udeležba na Evroviziji — če ne bi to glasbeno in medijsko brezvezno selekcioniranje govorilo o bolj resnih, če že ne zaskrbljujočih lokalnih posebnostih.

Razvedrilo in zabava sta del življenja, ki pa v Sloveniji delujeta po totalno nerazvedrilnih in nezabavnih predispozicijah. Obenem pa sta tudi stimulans za razprtije in kriterije, ki z entertainmentom nimajo nobene zveze.

“Prepoznavna blagovna znamka”

Začenši z RTV: tako smo letos od direktorice Televizije Slovenija slišali izjavo, da je Ema njihova “najbolj prepoznavna blagovna znamka”. Saj ne, da to ne bi bilo res. Toda kaj naj si mislimo o nacionalni televiziji, katere najbolj prepoznavna blagovna znamka je glasbeni šov za mladino — in po sili razmer in sposobnosti tudi šov za ostale demografske skupine —, v katerem prevladujejo pokaži-kaj-znaš nadobudneži?

In kaj naj si mislimo o publiki, ki jo je taista nacionalka vzgojila, da zna tak šov ceniti tako, kot ona sama hoče?

Padanje na takšen pop

Da vsak od nas že od mladosti rad gleda in posluša Evrovizijo, po neki marketinški RTV logiki pomeni, da radi gledamo in poslušamo tudi Emo. Seveda pa za to ni nekih pametnih razlogov. Letos jih je bilo še tem manj. 

Med ducatom komadov na letošnji Emi je bilo tudi nekaj solidnih, celo dobrih — toda mednje nikakor ni spadal Slakonjev.

Kakorkoli: Klemen Slakonja je na koncu zmagal zato, ker se je publika identificirala z vsebino njegove žalostinke, ki pa je glede na (avto)biografski happy end izpadla kot osebnoizpovedna, ganljivo optimistična, opogumljajoča balada.

Cigu-migu

V striktno glasbenem smislu je Slakonjeva skladba How Much Time Do We Have Left dolgočasen cigu-migu. Če ga poslušamo brez sentimentalne investicije v vsebino besedila, sam po sebi, kot gola glasba ne bi mogel biti všečen niti tistim, ki padajo na pop te sorte. Ker pa usmerja izvenglasbeno pozornost na osebno zgodbo, s kakršno se ljudstvo rado istoveti —, je všeč celo tistim, ki premorejo nekaj posluha in okusa.

Slakonja je sicer odličen imitator in občudovanja vreden kranjski komedijant, igralec, nastopač, standup, you name it. Tudi mene je že prenekaterikrat spravil v smeh. Očitno pa se kot glasbeni artist precenjuje. Njegove pevske sposobnosti so puste in povprečne. Predvsem pa ni komponist. Glasbeno gledano je HMTDWHL totalno brezvezen komad. Niti catchy, niti evrovizijski. To je krneki. Slakonja je sprejemljiv samo za slovenske produkcijske standarde in po kriterijih kvazikompetentnih žirij in ustrezno senzibiliziranega občinstva.

Preračunljivost

No, prav. Na Evroviziji včasih zmagujejo skladbe, ki niso preračunljivo evrovizijske. Toda Slakonja je preračunljiv v drugačnem smislu. Kar je po težki življenjski preizkušnji nastalo kot intimno darilo in hommage njegovi ženi, je po tej transformativni logiki prerojenega posameznika postalo adut za konkuriranje na Emi.

Da je Slakonja zmagal, je nenavadno samo z glasbenega stališča, ne pa tudi z medijskega in človeškega. Ni nenavadno, da je Slakonja predpostavil, da bi lahko zmagal na Emi. V bistvu je pravilno ocenil svoje možnosti. Ljudje dandanes tako in drugače glasujejo za zmagovalce. Tako kot vedno. Tako kot prej, ko Evrovizija še ni bila prismojen cirkus in ko še ni bilo Eme.

Glasbenih vratarjev ni več

Toda v starih časih so obstajale žirije. Glasbene žirije, strokovne žirije. Žirije, ki so imele več glasu ali celo odločujočega.

Danes pa tega ni več. RTV se s tem seveda ne bi strinjala, ker nas je hotela nategniti z ne več ne manj kot petimi kao strokovnimi in kompetentnimi, domnevno poznavalskimi, insajderskimi žirijami (žirijo glasbenih izvajalcev, ustvarjalcev in producentov, televizijsko žirijo, radijsko žirijo, žirijo ljubiteljev evrovizijske popevke in žirijo mednarodnih spletnih vplivnežev na področju Jurovižn Song Kontesta).

Te žirije so skratka sforsirale Slakonjo — skupaj z July OMG Jones — v superfinale. Toda človek bi vsaj od njih pričakoval, da bodo za razliko od plebejske publike s plebejskim okusom upoštevale glasbene kriterije, ne pa izvajalčeve življenjske, osebne okoliščine.

Za vsak slučaj

Ampak to je naivno pričakovati. To niso več žirije v tradicionalnem smislu glasbenih vratarjev, ampak žirije, katere član bi lahko bil vsak, ki je že kdaj v življenju gledal in poslušal Emo in Evrovizijo. Te žirije so samo zvita metoda za ohranitev hierarhije ocenjevanja. Publika sicer nima pojma o ničemer, toda mnenje večine velja. Žirije, ki se spoznajo, pa delujejo kot korektiv za popravo krivic, ki se morda lahko zgodijo zaradi preglasovanja. Žirije na letošnji Emi so bile zraven za vsak slučaj.

A v tem primeru se ni mogla zgoditi krivica. Žirije so televotingirajoči publiki servirale Slakonjo na pladnju — kar je bilo isto, kot če jih sploh ne bi bilo. Zmagal je vnaprej znani zmagovalec. Ne ravno glasbeni zmagovalec, ampak zmagovalec kar tako. Nasplošno. Glavno, da je bil happy end.