To soboto zvečer sem preklapljal med televizijskimi programi in na HTV naletel na direkten prenos podelitve evropskih filmskih nagrad, ki jih vsako leto v Berlinu podeljuje Evropska filmska akademija (EFA). Prireditev sta komentirala dva voditelja, prevajala pa dva simultana prevajalca.

Televizija Slovenija je nagrade pokrila v ponedeljek z nekajminutnim prispevkom v oddaji Kultura.

HTV gledam zelo redko, ampak kadarkoli jo gledam, mi postane kot Slovencu malo nerodno. Včasih zaradi dobrih igranih filmov in dokumentarcev, ki jih je čez palec več kot na TVS, včasih zaradi glasbenih in razvedrilnih oddaj, včasih pa zaradi takih prenosov.

Kako je mogoče, da si HTV oz. HRT vse to lahko privošči, TVS oz. RTV pa ne? In vsebinsko oz. kulturno gledano, da si jih Hrvati sploh hočejo privoščiti, Slovenci pa ne? In nenazadnje, kako lahko ima HTV štiri programe, medtem ko ima TVS samo dva plus enega, ki pa je v bistvu CCTV? Da ne omenjam osem regionalnih centrov proti dvema našima?

Popolnoma zgrešene predpostavke

Tako imenovana “pristojba” na Hrvaškem znaša 10,62 evra in se ni spremenila že približno tako dolgo kot slovenski RTV prispevek po 12,75 evra. Seveda pa HRT (samo iz tega vira) pokasira več kot RTV, ker je na Hrvaškem pač skoraj dvakrat več kućanstev, kot je v Sloveniji gospodinjstev.

Ampak saj v bistvu sploh ne gre za denar. Gre za to, da koncept RTV Slovenija izhaja iz popolnoma drugačnih političnih, medijskih, informacijskih, kulturnih, ekonomskih in socialnih predpostavk kot HRT (in še marsikatera druga javna televizija).

In če povem še bolj naravnost: koncept RTV Slovenija izhaja iz popolnoma zgrešenih predpostavk.

Ideja javne televizije je v Sloveniji zašajtrala. Kritični prelom se je verjetno zgodil z osamosvojitvijo. Toda čeprav je v naslednjih desetih ali petnajstih letih javni zavod menedžersko, vsebinsko, finančno, produkcijsko, nadzorno in civilnodružbeno ves čas nazadoval, je ta ideja RTV obveljala za pravilno, primerno, merodajno in neizogibno. Za edino možno obliko javne televizije.

Idealno državljanstvo

RTV funkcionira na nekaterih totalno zgrešenih premisah, ki se je ne samo njena vodstva, ampak tudi politiki kot zakonodajalci in namišljeni opinion makerji ves čas krčevito oklepajo.

Prva od teh predpostavk se nanaša na informiranost in ozaveščenost državljanov. Sem seveda spada tudi problem različnih mnenj in tako imenovanega političnega oz. mnenjskega pluralizma.

Pomota je v tem, da med informiranostjo in ozaveščenostjo vidijo absolutno korelacijo. Idealen državljan je po tej logiki samo idealno informiran državljan. Torej državljan, ki je na tekočem z vsem, kar se na političnem področju dogaja, in ki ima o vsem tudi (kao) izoblikovano mnenje.

Pardon, se korigiram: idealni so tisti državljani, ki so po zaslugi RTV pokonzumirali čim več različnih mnenj — pa če so še tako irelevantna ali že kar butasta.

Praktična posledica

Praktična posledica tega smešnega naziranja je Tretji program, ki razen kot za ozadje ne služi ničemur in ga tudi praktično nihče ne gleda. Mešanica prenosov (in ponovitev) sej in kolegijev (predsednice) Državnega zbora in parlamentarnih odborov, pa seveda sej Evropskega parlamenta, vladnih in strankarskih tiskovnih konferenc, poročil, vremena itd. Dopuščam možnost, da Tretji program prav pride slušno oviranim, saj je tu verjetno več oddaj podnaslovljenih z znakovnim jezikom.

Svet RTV bi lahko bil naročil Upravi, naj postreže z izračuni, koliko bi hiša prihranila z ukinitvijo Tretjega programa. Dvomim, da bi se TV SLO 3 znašel zelo visoko na lestvici za odstrel, ampak mene bi pa le zanimalo, koliko to stane. Čez palec si predstavljam, da ne zelo veliko. Samo iz radovednosti sprašujem, za primerjavo. Ker če bi TVS imela vsaj dva normalna programa — če že ne tri ali štiri —, me ne bi motilo, če bi imela za bonus še parlamentarnega.

Čeprav to še ne bi odgovorilo na vprašanje, zakaj na Hrvaškem mislijo, da državljanom tega ni treba gledati po televiziji.

Argument Avgijevega hleva

Pa še nekaj.

Aktualno vodstvo RTV Slovenija, ki z za kulturne in politične menedžerje značilno mešanico svetobolja, zaskrbljenosti, flegmatične poslušnosti in resignacije poskuša s tržnimi, tako rekoč neoliberalnimi prijemi zaustaviti sesedanje RTV Slovenija, si zasluži vse kritike. Jaz se v glavnem z vsem strinjam.

Najbolj perverzno pa se mi od njih zdi to, da zdaj očitajo janšistom, da so za seboj pustili nepopravljivo finančno in programsko opustošenje. Na tem seveda nekaj je, nikakor pa stanje ni nepopravljivo. To je bolj izgovor kot kaj drugega. Argument Avgijevega hleva, ki da so ga podedovali od svojih predhodnikov — ti pa od prejšnjih in tako naprej oz. nazaj —, do neke mere drži, vendar se to mora enkrat nehati.

Drugačen koncept in poslovni model

RTV Slovenija se ne bo spremenila, dokler ne bo prišla na njeno čelo ekipa, ki ne bo prisiljena upoštevati preverjeno neučinkovitih predpostavk — torej profesionalnih, političnih, informacijskih, vizualnih in kulturnih idées reçues in drugih všečnosti —, po katerih ta javni zavod že desetletja deluje in posluje.

To pa seveda pomeni, da prihodnost RTV ni v rokah tega ali onega vodstva, temveč politike. RTV se ne bo spremenila, dokler ne bo napisan in sprejet nov Zakon o RTV, ki bo drugačen koncept javne radiotelevizije šele omogočil. Zakon brez pompoznih puhlic o državljanski ozaveščenosti, o podružbljenosti informiranja, o pluralizmu mnenj, o politični uravnoteženosti. Tega ne rabimo in nočemo več, saj se dokazano ni obneslo. Rabimo zakon, ki bo radijce in televizijce osvobodil družbenega pritiska političnih in privatnih kavč selektorjev in jim omogočil svobodno in profesionalno ustvarjanje živega, času in realnosti primernega medija. Predvsem pa rabimo, rabijo nov poslovni model, ki bo omogočil mirno in stabilno delovanje RTV.

Glede tega sem sicer skeptičen. Ta vlada bi s svojo prepričljivo večino to renesanso lahko realizirala, vendar je z zgolj političnim liftingom — in še tega je le komaj izpeljala — to priložnost že zapravila. RTV Slovenija čakajo še bolj negotovi in še slabši časi.