Pravkar smo se vrnili s počitnic. Bili smo na družinskem potepu po Evropi. Milano, Azurna obala, Provansa, Pariz, Luksemburg, Luzern ... Star avtodom, kampi, parkirišča. Super je bilo. In ves ta čas nismo srečali skoraj nobenih Slovencev. To je podatek, ki ga v vsakem poročilu izpostavim med prvimi. Neki Celjani na italijansko-francoski meji in to je bilo to. Sicer pa nobene slovenske registracije, kaj šele domače besede. Pa čeprav smo bili v Parizu na dan zadnje etape Toura.

Ste že opazili, s kakšnim veseljem vedno to omenjamo? Kako se skoraj hvalimo, da na počitnicah nismo srečali nobenega rojaka? Kot da bi nas celoletno druženje s sodržavljani izmučilo in kot da dopust v resnici ni oddih od dela, temveč čas, ko imamo mir pred domovino. Ali pa je to občutek vzvišenosti, ker imamo nekaj več domišljije kot tisti, ki že celo življenje hodijo na Hrvaško? Ker si za počitniške cilje izbiramo kraje, kjer je Slovencev dovolj malo, da se jim z nekaj sreče lahko izogneš?

Če ni drugega (boljšega)

To je kislokumarična tema. Poleti jih je pregovorno veliko in v tem duhu sem začel tudi svoj tokratni razmislek.

Toda kozarec vložene zelenjave je v resnici odlična prispodoba, ki govori o marsičem. Še posebej, če poskušamo razumeti nekatere dogodke letošnjih poletnih mesecev.

Ampak najprej v zgodovino.

Takšno ali drugačno konzerviranje hrane je eden od temeljev kulture in civilizacije. Ko smo se ljudje naučili trajne hrambe živil, smo postali manj časovno odvisni od tega, kar nam ponuja narava. Vloženi plodovi ter nasoljeno in posušeno meso so človeku omogočili, da se ustali, da načrtuje, razmišlja dolgoročneje.

Klasična metafora kislih kumaric kot nečesa priročnega, s čimer si postrežemo, ko pač ni drugega (beri: boljšega), ima torej še eno dimenzijo: kisle kumarice so ne samo stvar preživetja — kar je po definiciji stvar trenutka —, temveč trdoživosti človeštva.

Hrana za duha

A to so živila, ki poganjajo naše telo. Obstaja pa tudi hrana za duha. Besedna zveza zveni rahlo banalno in patetično, a je v resnici na mestu. Ideje, refleksije, načela in vrednote so gorivo našega duševnega in umskega življenja. To ustvarja in poganja naše miselne svetove, ki so vsaj tako pomemben temelj kulture in civilizacije kot naša fizična prisotnost. Tudi ideje imajo rok trajanja. In tudi idejam ga lahko s primerno obdelavo in hrambo konkretno podaljšamo.

In kakšna je tovrstna ponudba letošnjega poletja? Če začrtamo najmanjšo možno krožnico okrog naše domovine, se izkaže za zelo bogato. Na naši zahodni meji se pojavljajo žaljivi napisi na konzulatu. Avstrijci prirejajo racije in prekinjajo nogometne tekme. Na vzhodu je sicer mirno, ampak Madžari so tradicionalni mojstri suhomesnatih izdelkov in vloženih gosjih jeter. Za največjo pojedino pa so poskrbeli sosedje, ki jih radi imenujemo južni. Ti so s konzervirano ideološko mineštro uspeli nahraniti ter navdušiti … — reci in piši pol milijona ljudi.

Ekstremisti in čudaki

Kakšna je povezava med ideologijo in kislimi kumaricami?

Letos se veliko pogovarjamo o drugi svetovni vojni. Jasno, od njenega konca mineva osemdeset let in obletnice so vedno priložnost za refleksijo. Za premislek vzrokov in okoliščin in za za svarilo, ki ga najlepše ubeseduje tisti nekoč samoumevni, danes pa vedno bolj v dvomu izrečeni stavek: “Nikoli več.”

V desetletjih po vojni smo morda res živeli v prepričanju, da so ideje, ki so pripeljale do najhujše morije v zgodovini, mrtve. Da se jim je iztekel rok trajanja. Na neki točki je sicer postalo jasno, da so še vedno tu in da obstajajo ljudje, ki so jih uspešno konzervirali ter pospravili v svoje kleti. A zdelo se je, da teh kleti ni veliko in da nad njimi prebivajo ekstremisti ter čudaki, ki jih je odločno premalo, da bi lahko predstavljali resno grožnjo težko vzpostavljeni normalnosti in umnosti sveta. Ali vsaj naše bližnje okolice.

Ni jih malo

A dokler so konzerve pospravljene v kleteh, količin in vsebine ne poznamo. V zadnjih letih pa lastniki odpirajo njihova vrata in vedno bolj ponosno in celo brezsramno odpirajo konzerve in vabijo na degustacije.

Ni jih malo, res jih ni malo. Pa tudi interesa za njihove izdelke ne manjka. Poglejte samo, koliko ljudi je prišlo na Thompsonov koncert!

Zagrebški megaspektakel je že zaradi množičnosti odličen primer. Toda ostanimo še za trenutek pri umetnosti vlaganja in konzerviranja.

Eden od največjih izzivov trajne hrambe živil je, kako čim bolj ohraniti njihov okus in predvsem hranilno vrednost. Nisem strokovnjak za področje prehrane, si pa upam trditi, da na tem področju napredujemo. Kaj pa konzerviranje idej in ideologij? Kakšna je po nekaj desetletjih njihova hranilna vrednost?

Hranilna vrednost

Marko Perković je v Zagrebu odprl konzervo in priredil fešto. Glede na uspeh dogodka je debata o hranilni vrednosti ponujenega očitno brezpredmetna: Thompson je nasitil in navdušil petsto tisoč ljudi. Ne vem, koliko jih je napojil Jezus Kristus na svatbi v Kani Galilejski, a pol milijona zagotovo ne.

Ne zamerite blasfemičnosti primerjave. Glede na diskurz, ki je spremljal ta koncert, je še kako na mestu. Bilo je veliko govoričenja, za kaj pri vsem tem skupaj gre in za kaj zagotovo ne gre. Da gre za vero. Za domoljubje. Za družinske vrednote. In da nikakor ne gre za ideologijo. Da ne gre za nacionalizem, za ustaštvo, za fašizem.

S konzervami je tako, da včasih, ko jih odpremo, težko ugotovimo, kaj je v njih. In zgodovina je neizmerno kompleksna stvar, ki je ne smemo poenostavljati. Toda v primeru Thompsona so zadeve jasne. Tako kot je povsem očitno, kaj se je 5. julija 2025 v Zagrebu zgodilo. In kaj se ni zgodilo.

Kolektivna demonstracija

Najprej: ni se zgodil koncert. Marko Perković Thompson objektivno gledano in poslušano ni najpopularnejši hrvaški izvajalec. Najpopularnejši so Severina, Gibonni, Parni valjak in še koga bi lahko našteli — seveda pa lahko vsi ti o koncertu pred pol milijona publike samo sanjajo. Morda bi se tej številki približal Oliver Dragojević, če bi vstal iz groba, ampak nadnaravni pojavi so kategorija zase.

Ne, pri Thompsonu ni šlo za koncert. Šlo je za orkestriran politični shod in kolektivno demonstracijo v preteklosti konzervirane, a še predobro ohranjene ideologije. In ta ideologija ima svoje ime. Nacionalizem. Ustaštvo. Fašizem.

Svet je izjemno kompleksen, ampak pridejo trenutki, ko moramo stvari poimenovati s preprostimi izrazi. To poletje je tak trenutek.