V četrtek in petek je bilo lepo opazovati primopredajno bratenje dosedanjih in novih ministrov. Zdelo se je, kot da so še do predvčerajšnjim smrtni sovražniki za dan, dva postali prijazni kolegi. Vsaj pred kamerami. Bila jih je ena sama galantnost. Vsi so si spravljivo hofirali, se bolj za šalo kot zares med vrsticami pokritizirali, se rokovali kot za stavo in pri tem držali dlan v dlani tako dolgo, kot da jim paše, da se z osebo istega spola profesionalno platonično predolgo držijo za roke.

Zanimivo pa je bilo tudi spremljati poročila. Kot da je večina doslej bojevitih, nastajajoči vladi nenaklonjenih in do nje dolžnostno kritičnih medijev razglasila premirje. Skoraj vsi so poročali skoraj objektivno in neprizadeto. Dosledno so se vzdržavali pretirano pikrega komentiranja med vrsticami. Celo na nacionalki so se trudili. Če bi bili vedno tako pridni, jih nova oblast ne bi imela na muhi.

Začasno premirje

Pri tem sta se najbolje odrezala predsednika vlade. Bivši in novi. Lirično talentiranemu Janši se je zelo posrečila poanta na koncu nastopne govorance po potrditvi vlade v parlamentu: “Jutri je nov dan, vendar bodo tudi po tem dnevu dovoljene sanje.”

Kaj točno je s tem hotel povedati, je težko uganiti. Toda že sama parafraza zgodovinske Kučanove poante — “Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.” — ob razglasitvi samostojnosti je zvenela primerno. Kot da je Janša sprejel politično kontinuiteto. Pa čeprav jo je priznal le literarno.

Za cinično govorništvo netalentiranega Goloba pa je bilo zabavno slišati reči, da upa, da bo Slovenija še vedno “v tako dobri kondiciji” — kot jo je sam zapustil, namreč —, “ko jo bomo spet prevzeli nazaj”.

To premirje je samo začasno in ne bo dolgo trajalo. Sekira je bila zakopana protokolarno. Že naslednji teden bo spet vse po starem. Koalicija in opozicija se bosta kritizirali in zmerjali še bolj kot prej. Najhuje bo seveda v parlamentu. Glavni Avgijev hlev bo zdaj na Šubičevi. Gregorčičeva pa bo spucana. Niti palestinska zastava je ne bo več kazila.

Pobožna in dvoumna želja

Janševa želja, da bi bil mandat te vlade “dolgočasen”, je obenem pobožna in dvoumna. Pričakovati, da bo mandat dolgočasen, je malodane iluzorno. Po eni strani ne vemo natančno, kaj si Janša sam pod dolgočasnostjo predstavlja, po drugi pa že zato ne bo, ker bodo za nedolgočasnost po svojih najboljših močeh skrbeli drugi.

Morda je Janša z napovedano nezanimivostjo vlade hotel sugerirati, da si ne bo prizadeval za popestritev političnega dogajanja z retorično provokativnostjo — kot je vedno še predobro znal — in s tem iz konkurentov, medijev in podsistemov izvabljal vse bolj radikalne reakcije, ki so se šele post festum ujemale z njegovim očitanjem, kakšni da so.

Morda Janša tega več ne rabi. Morda je njegov novi ovčji kožuh, v katerega se lupus in fabula občasno preobleče, zdaj bolje ukrojen kot reklci, ki se mu nikoli ne prilegajo vratu. Morda to pomeni, da bo ta vlada res samo delala in delala — karkoli že, dobrega in/ali slabega — in pri tem nonšalantno ignorirala kritike in odbijala napade. Dolgočasna kot buldožerski hardver in kot SaaS (sofware as a service).

Psihologija in mindset

Za razliko od skoraj idilične predstave za javnost ob zamenjavi izvršne oblasti pa premirje med mediji in novo vlado ne bo nujno tako efemerno kot med politiki. Zdi se, da bodo nekateri mainstream mediji četrti Janševi vladi bolj naklonjeni — ali vsaj manj nenaklonjeni —, kot so ji bili doslej, ko je bila še opozicija. Za to obstajata vsaj dva sinergična razloga.

Prvi je, da tudi novinarji ne morejo biti popolnoma imuni na podesničenje družbenega mindseta. Niti najbolj pokončni, radikalni, trmasti, pošteni (v janšistični terminologiji: opankarski piškotkarji).

Drugi razlog pa je, da tudi mediji ne marajo poražencev in da se iz tega banalno preprostega razloga podzavestno približajo zmagovalcem. Ne nujno iz oportunizma, čeprav nereflektirano. To se jim lahko zgodi, še preden se tega zavejo in ne da bi sploh opazili.

To sploh ni stvar poguma, da si bodo zdaj upali kaj več povedati na temo ta levih. To je psihologija. Magari podzavest. Odhoda “Rdečih Kmerov” se zaenkrat — vsaj z Ministrstva za kulturo — javno veseli le Mitja Čander. A kmalu bomo videli, da je takih kar veliko.

Dolgočasno ne bo, bo pa zanimivo.