Iz dolžne diskretnosti do osebnih, nepolitičnih zadev predsednika vlade Roberta Goloba se mi doslej ni zdelo primerno ali kaj šele nujno karkoli kritičnega pripominjati o njegovi zvezi s tako imenovano influencerko Tino Gaber. Ti trači me iskreno ne zanimajo. Trači nasploh. Za kogarkoli gre. Nisem vaška opravljivka, niti stranka žute štampe, za povrh pa še nerad moraliziram. Če se imata tako rada, pa naj. To pa res ni moja, naša stvar. 

Ampak zdaj pa gre ta ženska na živce že meni.

Dotična gospodična

Problem je v tem, da se dotična gospodična ne zaveda, da kot partnerka predsednika vlade ni in ne more biti samo še ena več med prepotentneži, ki se grejo tak ali drugačen, magari hvalevreden aktivizem na družbenih omrežjih.

Sámo po sebi ni nespodobno, da je premierova partnerka ena od teh kokelj z Instagrama. Kot tudi ne bi bilo nespodobno, če bi bil predsednik vlade v zvezi z blagajničarko iz Mercatorja — čeprav to ne bi bilo v duhu časa, to je že treba pripomniti.

Nespodobno je to, da se Tina Gaber vtikuje v zadeve, ki so posredno v pristojnosti njenega dragega, in da ga torej kot nepoklicana — ali kvečjemu samooklicana — privatna oseba spravlja v zadrego, če že ne v direkten konflikt interesov.

Na podlagi “objektivnih informacij”

S svojo zaščitniško intervencijo v zvezi z nutrijami si je Tina Gaber drznila populistično insinuirati, da obstaja nevarnost korupcije in manipulirati z zneski. Najbolj freh od vsega z njene strani pa je to, da se je spravila na Ministrstvo za kmetijstvo — ki da naj “takoj razglasi moratorij na […] izlov nutrij” in ustanovi “delovno skupino, ki bo […] opravila analizo stanja na podlagi objektivnih informacij”.

Ah, ta neznosna lahkost opletanja z “objektivnimi informacijami” …

Če mene vprašate, je to še nikoli viden ljubezensko-politični neenakostranični trikotnik. Kaj bo naredil Golob? Se bo odločil tako, da bo še lahko kdaj s čisto vestjo pogledal v oči svoji hišni, domači živalivarstvenici Tini Gaber? Ali tako, da bo ohranil avtoriteto nad ministrico za kmetijstvo Ireno Šinko?

Ljubke živalce

Niti malo me ne moti, če se kdo zavzema za ohranitev nutrij na Ljubljanskem barju in Ljubljanici. Zakaj pa ne? Ampak ne Tina Gaber. Ne nekdo v intimnem svojstvu s predsednikom vlade.

Osebno si ne mislim nalagati miselnega dela z dilemo med tako imenovanim izlovom nutrij in specistično ohranitvijo le-teh. Za nutrije mi je v bistvu vseeno. Sicer se mi zdijo prav ljubke živalce — verjamem pa, da so škodljive.

Nisem pa sentimentalen. Tudi kravice, telički, pujski, piščančki in nekatere ribice znajo biti ljubki, pa jih vseeno jem. Zato po mojem tudi ne bo konec sveta, če bi jih polovili, pokončali in predelali v pasjo hrano. I just don’t care.

Me je pa res imelo, da bi nutrijam v zahvalo nesel kak posladek, ko so naredile diverzantsko škodo na tistih Jankovićevih odurnih plavajočih Airbnb vikendicah, privezanih na Špici. To je bila doslej edina oprijemljiva korist od nutrij.

Edvard in Wallis

Za konec pa še ta časovna in etična digresija.

Leta 1936 je britanski kralj Edvard VIII. abdiciral. Njegovim podanikom, predvsem pa Anglikanski cerkvi bi se zdelo moralno nesprejemljivo, če bi se kot “Defender of the Faith” poročil z (dvakratno) ločenko Wallis Simpson. Zaradi tega je že nekaj mesecev po tem, ko je po smrti svojega očeta Jurija V. nasledil prestol, v Združenem kraljestvu izbruhnila ustavna kriza.

Po lastnoročnem podpisu Zakona o abdikaciji Njegovega veličanstva, ki ga je ad hoc sprejel Parlament, se je že spet samo kot princ odpravil na BBC in po radijskih valovih med drugim sporočil:

“Spoznal sem, da ne morem nositi težkega bremena odgovornosti in izpolnjevati svojih kraljevskih dolžnosti tako, kot bi želel, brez pomoči in podpore ženske, ki jo ljubim.”

To samo mimogrede. Nič ne namigujem. Samo da se ve, kako je bilo nekoč, ko še ni bilo Facebooka — in influencerk.