Ob internem interpelacijskem zapletu med SDS in NSi si ne morem kaj, da se ne bi privoščljivo hahljal. Opozicijski stranki sta v svoji namišljeni zgodovinarski in domoljubnostni vnemi za ohranjanje spominov na osamosvojitev — in priznavanje njihovih nesmrtnih zaslug — tako zagnani, da sta pripravljeni tvegati celo to, da se pred javnostjo povsem osmešita.

No, zahvaljujoč političnim spretnostim starega mačka Janše se je zlasti osmešil Tonin.

A kakorkoli: če bi osamosvojitelji že med osamosvajanjem tekmovali, kdo od njih bo pametnejši, bolj strateški, bolj učinkovit in bolj zaslužen, ta velecenjeni projekt pač ne bi bil nikoli uresničen. Doslej sem mislil, da je to jasno vsaj njim in vsaj za nazaj.

Malo eni, še manj drugi

Naj povzamem.

NSi je zaradi kenslanja Muzeja slovenske osamosvojitve nameravala interpelirati ministrico za kulturo, vendar postopka s samo osmimi poslanci ne bi mogla vložiti v proceduro. Zato je računala na podpise (vsaj nekaterih od sedemindvajsetih) poslancev SDS.

Ker pa je starejša in močnejša sestra po svoji strani nameravala ali še namerava — in to iz istega razloga! — interpelirati kar célo vlado, je mlajši sestrici postavila pogoj, naj v zameno za uslugo prispeva podpise za vložitev njihove interpelacije vlade. In ker NSi tega ni hotela, je ostala brez podpisov za interpelacijo ministrice.

Sestri

Pravim, da sta SDS in NSi kot sestri. Ena brez druge ne moreta. Med seboj se sicer vedno slabše razumeta, vendar sta v politiki ali vsaj v parlamentu še edini, ki si v samo še načelnem zavezništvu ena drugi vzbujata prepričanje, da je desnica dejansko normalna politična opcija. SDS rabi kolikor-tolikšno normalnost NSi, da izpade kredibilnejša in sprejemljivejša, NSi pa rabi jezo, zateženost in učinkovitost SDS, da sama ne izpade kot neslana šala.

SDS in NSi sta neenako razviti, neenako močni in neenako inteligentni sestri. Vsaka od njiju prepričljivo preigrava svoj politični in psihološki arhetip: starejša in močnejša je preračunljiva in hudobna, mlajša in šibkejša pa naivna in neumna. Zato iz tega prepucavanja izvira še kar nekaj smešnic in dvoumnosti.

ROFL

NSi ni hotela podpreti interpelacije vlade, ker se ji ni zdelo realno, da bi odpoklicni manever SDS uspel. Ker ja, seveda, itak: njihov manever proti ministrici za kulturo bi pa ziher uspel, kajneda?

NSi je SDS postavila tudi pogoj — če hočejo računati na njihovo podporo pri interpelaciji vlade —, naj (Janša) najprej pride na dan z imenom bodočega, novega, alternativnega predsednika vlade.

Kdo neki bi lahko bil pretendent?

Redko se mi zgodi, da ne najdem besed, kadar pišem. Ampak ob tem bi pa res najraje vstavil samo ROFL emoji.

In kar je pri tem še bolj zabavno: SDS pri vseh svojih poslancih sploh ne rabi podpisov poslancev NSi za vložitev interpelacije. NSi bi vzeli zraven samo za boljši vtis. Ali morda iz usmiljenja.

Dvakrat nemogoča izbira

No, Janša je Tonina postavil pred dvojno, dvakrat nemogočo izbiro.

Če bi Tonin sprejel njegov pogoj, da dobi podpise SDS, bi s tem potrdil njegovo superiornost. In ko Tonin nazadnje ni sprejel pogoja, je s tem spet potrdil Janševo superiornost — ker bo njegova stranka ostala brez svoje interpelacije ministrice.

In drugič: če bo NSi v nadaljevanju za skupni cilj le kao konstruktivno prispevala podpise k SDS-ovi interpelaciji vlade, bo spet potrdila njihovo superiornost. Stari maček Janša bo Tonina dvakrat peljal na pisoar.

Gde je Peterle u ovoj priči?

Tipični za SDS pa so po drugi strani argumenti, da je zdaj — ko je vlada potrdila ministričin predlog o ukinitvi MSO — primerneje interpelirati vlado in ne ministrico za kulturo.

Da je primerneje, dvomim. Vsekakor je pa radikalneje. SDS ostaja zvesta sami sebi. Kot se spodobi.

Me pa zanima, gde je u toj priči Peterle. Bi se mu zdelo za ta svetli muzealski cilj primerneje, če interpelirajo vlado njegovi radikalni soborci iz druge stranke, kot pa če bi njegova lastna stranka interpelirala samó ministrico? Videti je, da je Peterle povezan z NSi samo še toliko, kolikor mladi levi kažejo do njega neko pieteto, medtem ko jih on sam pusti pri miru v njihovem peskovniku.

Iz tega lahko potegnemo vsaj dva zaključka. Prvi je, da se pri tako očitni nekooperativnosti in nekompatibilnosti opozicijskih strank ne vladi sami ne ministrici za kulturo ni treba bati za položaj in stabilnost. 

Drugo in glavno sporočilo pa je, da osamosvojitelji s tem spodkopavajo svoje lastne, že tako ali trhle argumente za Muzej in dokončno postavljajo pod vprašaj njegovo smiselnost — namreč lastne zasluge in našo hvaležnost.