Janša si je zamislil včerajšnjo interpelacijo proti Golobovi vladi kot dolgočasno, duhamorno, zaskrbljujoče žalostno, a odrešiteljsko in kao prepričljivo in argumentirano State of the Union adreso iz opozicijske sence. Poanta je bila v njegovi paralelni zgodovini, sedanjosti in prihodnosti Slovenije. Ni pa računal, da razen njega in njegovih privržencev tega ne bo mogel nihče razumeti tako, kot si oni predstavljajo.
Celo interpelirani predsednik vlade sam je za govorniškim pultom začudeno izračunaval, da se kar 60% interpelacije nanaša na nesojeni Muzej osamosvojitve, samo dva procenta pa na zdravstveno reformo — češ, “to pove vse o njihovih prioritetah”.
Golob ni razumel, kaj je hotel pesnik povedati. (Pa saj mu ni bilo treba razumeti.)
Evangelij po tem drugem Janezu
Evangelij po tem drugem Janezu uči, da je kenslanje MSO simbolični simptom vsega, kar je danes s Slovenijo narobe. Muzeja ne bo, ker smo se v slovenski Sodomi in Gomori odrekli osamosvojitvenim vrednotam. Odsotnost teh vrednot — razen pri njih samih in pri njihovih volilcih, ki jih zamrznjeni v času še edini gojijo — pa je tudi razlog za vse ostalo, kar so desničarji v zadnjih dneh, tednih in mesecih napaberkovali na vseh koncih in krajih propadajoče domovine.
Fascinantno je bilo opazovati premirje, ki sta ga na včerajšnji semanji dan podpisali SDS in NSi. Skregani sestri, ki še pred kratkim nista hoteli sodelovati ne pri eni ne pri drugi interpelaciji (kaj šele obeh), sta se sredi Trga revolucije zalizovali kot Brežnjev in Honecker.
Ali s konkretnimi besedami interpelatorja:
“Kadarkoli upravljalci države zaidejo stran od vrednot, na podlagi katerih je država nastala, družba zaide v krizo […]. Slovenija je danes globoko v tej krizi. V krizi vrednot, ki je najnevarnejša in ki generira tudi mnoge druge.”
Govoriti o krizi vrednot v interpelaciji vlade, ki je na oblasti šele eno leto, vzbuja sume, da je ta kriza vrednot nastopila šele nedavno.
Pekarna Jurček
Peterle je imel ta genialni preblisk, da je protest Združenja VSO proti ukinitvi MSO tempiral prav včeraj in lociral prav pred Parlament. Zgledalo je kot updatan odmev zborovanja 29. marca 1994, ko je Drnovšek žagal Janšo s položaja ministra za depalovaške piškote iz pekarne Jurček.
Janša si je zamislil interpelacijo kot žalostno, a odrešiteljsko in kao argumentirano State of the Union adreso iz sence. Poanta je bila v paralelni zgodovini, sedanjosti in prihodnosti Slovenije. Ni pa računal, da razen njega in njegovih tega ne bo nihče razumel tako kot oni.
Fascinantno pa je bilo opazovati tudi to idilično premirje, ki sta ga na včerajšnji semanji dan podpisali SDS in NSi. Skregani sestri, ki še ne tako dolgo nazaj nista hoteli sodelovati ne pri eni ne pri drugi podobno targetirani interpelaciji (kaj šele pri obeh), sta se sredi Trga revolucije zalizovali kot Brežnjev in Honecker.Novinar TVS, ki je pokrival rajanje nekolesarjev, je sicer povedal, da so člani NSi spremljali dogajanje “od daleč”. Kljub temu pa je njegova ekscelenca Tonin rekla:
“Udeležba Nove Slovenije na današnjem shodu je znak podpore vrednotam slovenske osamosvojitve, ki so temelj slovenske prihodnosti.”
Brez pomena
Bilo je tudi zelo lepo od Janše, da je prišel na Trg podpret Peterleta. Njegovemu ostremu očesu — no, bujni domišljijski metaforiki — tudi ni ušlo, da “nekdo tam zadaj” ponovno dviguje na drog “tisto zastavo”, ki smo jo junija 1991 “spustili” in jo bomo še enkrat, “če bo treba”.
“Vabim vse, da se pripravimo na čas, ki neizbežno prihaja.” — podvukao je na kraju svog izlaganja.
SDS je z vložitvijo interpelacije pokasirala zastonj airtime. Štirinajst ur brezplačne propagande in obenem antipropagande. To vedno vžge, ker se medijem in do neke mere tudi prebivalstvu zdi razburljivo. Interpelacija je nekaj, česar še tak cinik in brezbrižnež ne more ignorirati. Pa če je še tako brez pomena. Kaj šele glasovanja in sklepov. Saj sploh ni šlo za to. Šlo je za štirinajst ur brezplačne propagande za opozicijo.