Kot se zadnjo kolumno v letu spodobi, sem se danes odločila za sumaričen pogled nazaj. Na leto, ki se končuje. Ne zanima me to, kar zanima večino ob koncu leta. Kdo je bil najboljši slovenski športnik. Kolesar. Ali najženska. Najmoški. Najigralec. Najigralka. Osebnost leta. In kar je še teh neoliberalnih, na raven posameznikovih dosežkov orientiranih razmišljanj.
Tisti, ki se gibljejo na tem nivoju, v resnici ne vedo, da prispevajo k utrjevanju neoliberalne logike, da družba ne obstaja. Da obstajajo samo posamezniki. In da te naj-naj posameznike in posameznice izbirajo z najboljšimi nameni. Ker dobro mislijo. Ali pa morda nič ne mislijo. Izbirajo jih zato, ker jih izbirajo tudi drugi. Drugi časopisi. Drugi mediji. Druge države.
Dobri nameni in pot v pekel
Toda dobri nameni ne spremenijo ničesar. V duhu rekla, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Kar v konkretnem primeru pomeni: da je pekel, ki se nam dogaja na družbeni ravni, ob koncu leta pozabljen. Prekrit je z individualnimi uspehi. Triumfi. Zaslužki. Napredkom. To pomeni, da se izgublja zavedanje, da individualne zgodbe o uspehu (načrtno?) preusmerjajo pozornost od družbenih in globalnih katastrof, ki smo jim dnevno priča. Pripravijo nas do tega, da pozabljamo. Da se nam leto 2023 zdi uspešno. Celo zelo uspešno. Čeprav je bilo v resnici porazno.
Leto je bilo porazno ne samo zaradi slabih rezultatov raziskave pismenosti mladih PISA, o čemer sem pisala zadnjič. Porazno je bilo tudi zato, ker se na svetovni podnebni konferenci niso dogovorili o ničemer, kar bi lahko naš planet rešilo pred neizogibno katastrofo. Katastrofo, ki jo kapital in Zahod razumeta kot priložnost za nove trge. Za prodajanje stvari, ki jih danes še ne kupujemo. Na primer kisika. Itd. Katastrofo, ki bo dala nov zagon tehnološkim inovacijam. In novemu razvojnemu ciklu. Novemu dvigu BDP. Kaj bi lahko bilo v tem slabega? To so vendar same dobre stvari, mar ne?
Ne gre za Ukrajino
Porazno je bilo leto 2023 zato, ker se je začela nova vojna na Bližnjem Vzhodu. Za katero nič ne kaže, da se bo končala, preden bo Izrael pobil ali izgnal vse Palestince iz Gaze. Porazno zato, ker tega, kar počne Izrael, nihče ne imenuje tako, kar v resnici je: kot vojni zločin, kot genocid, kot delovanje, ki bi ga moralo obravnavati in kaznovati mednarodno sodišče za vojne zločine. No, prav: danes celo nekateri mediji in nekateri novinarji govorijo o genocidu. In vojnih zločinih. Ampak mesece prepozno. Mesece po tem, ko so z enako vnemo, kot zdaj govorijo o vojnih zločinih, govorili o pravici Izraela do obrambe. Kot da so vojni zločini in genocid del pravice do obrambe.
Porazno je bilo leto tudi zato, ker se je izkazalo, za kaj Zahodu v vojni v Ukrajini sploh gre. Ne gre za Ukrajino. Ampak za lastne geostrateške in politične cilje. Za interese vojaške industrije, ki jih zastopa Ursula von der Leyen. To je očitno dojel celo Zelenski. Ki sicer ne razume prav veliko. Saj zato pa tudi je predsednik Ukrajine. Zahod si namreč ne bi mogel veliko pomagati s predsednikom Ukrajine, ki bi razumel, za kaj v vojni v Ukrajini gre. Zelenski pa je zdaj dojel, kaj pomeni razlika med njegovim lanskim in letošnjim sprejemom v ZDA. Prvič so ga obravnavali kot mednarodnega junaka. Kar je njegovemu grandioznemu narcisističnemu selfu godilo. Pač mala zahvala za vse, kar počne za ZDA: omogoča širitev NATO pakta in s tem ameriške interesne cone v Ukrajino. Ne oziraje se na to, koliko Ukrajincev bo to plačalo z življenjem.
Letos pa je postalo jasno, kar sem napovedala že lani, ko se je vojna začela: Zahod in ZDA bodo Ukrajino podpirale samo tako dolgo, dokler jim bo vojna prinašala vojaške, ekonomske, politične, propagandne koristi. To se je na začetku te vojne tudi dogajalo.
V letu 2023 pa so te koristi začele plahneti. Zato je tudi splahnelo navdušenje Zahoda nad vojno v Ukrajini. Kar je šlo z roko v roki z zmanjšanjem možnosti ekonomskih dobičkov iz nakupa in prodaje orožja. Zahod je Ukrajini prodal vse orožje, ki mu ga je bilo v interesu prodati. Po ceni, ki mu je bila v interesu. Na način, ki mu je bil v interesu. Ta način je vključeval tudi tako imenovano vojaško pomoč, ki smo jo v resnici plačali davkoplačevalci držav, ki formalno nismo v vojni. Smo pa v EU.
Samo še neprijetna nadloga
Zahod se ob koncu leta 2023 vedno manj zanima za Ukrajino. Ker je dosegel, kar je kratkoročno lahko. Ali bo vztrajal pri hipotetičnih dolgoročnih koristih, je vprašanje. Število držav, ki se zavzemajo za kritično distanco do politike Zahoda v Ukrajini, se povečuje. Do pomoči Ukrajini z orožjem, ki ga ta potrebuje. In/ali zahteva. Na zadnjem obisku v ZDA se je Zelenski lahko o tem prepričal na lastne oči. Tokrat ni bil več deležen sprejema, vrednega svetovnega junaka. Ni bil več deležen takega medijskega interesa. Ni mogel razložiti predstavniškemu domu, kako zelo potrebuje ameriško pomoč v orožju, denarju in ostalem. Vse bolj jasno postaja, da je Ukrajina za Zahod samo še neprijetna nadloga, ki se je poskuša znebiti. Kar je tudi Zelenskega pripeljalo do ugotovitve, ki jo sicer izreka v obliki vprašanja, ne trditve. Da namreč Zahod in ZDA nimata nujno namena dolgoročno podpirati Ukrajine do končne zmage nad Rusijo. Ki je zaradi neenakosti v resursih, potrebnih za vojno, ne bo.
Ukrajina je bila že na začetku te vojne obsojena na poraz, NATO in ZDA pa na zmago. V NATO pakt so v tem letu vstopile države, ki pred tem niti pomislile niso na kaj takega. ZDA in NATO sta povečala svojo interesno cono v Vzhodni Evropi. Cilj je dosežen. Zakaj bi torej še potrebovala Ukrajino? Še posebej, ker v vojni ne bo zmagala. In še posebej zdaj, ko ima Zahod novo, medijsko odmevnejšo vojno. Pravico Izraela do obrambe. Situacija v Ukrajini se premika v korist Rusije, v primeru Izraela pa v korist Izraela. In ZDA. Jasno je, kam se bo torej Zahod z ZDA usmeril. V Izrael.
Ob koncu leta 2023 je za Zahod politično in medijsko zanimiva vojna v Gazi. Ko ta ne bo več zanimiva, bo tudi ta postala tretjerazredni dogodek. Ki ga bo zasenčila nova medijska zgodba. Nova vojna. Itd. Vojn torej ne bo konec. Vprašanje je le, katere vse bomo doživeli v letu 2024.
Fajonova odkrije mednarodno pravo
Rezime leta 2023 je torej mogoče povzeti tako: logika ekonomske racionalnosti, ki jo zagovarja kapital, je spet triumfirala. Logika moralne in etične presoje o dogodkih pa je še bolj odrinjena.
To je najbolj problematičen, čeprav ne direktno viden rezultat tega, kar smo na globalni ravni letos doživeli. O dejanskih revežih, otrocih, ranjenih, mrtvih in ostalih se ne govori veliko. Predvsem pa se ne govori na način, ki bi Zahodu in ZDA jemal pravico do njihovih globalnih načrtov. Pravico do vojne kot sredstva za doseganje teh načrtov. Pravico do uničevanja in pobijanja nezahodnjakov kot kolateralne škode. Leto 2023 je utrdilo to logiko. In naredilo korak k normalizaciji tega stanja. Navsezadnje tudi slovensko Televizijo vojna v Ukrajini ne zanima več kaj prida. Zdaj ima vojno v Gazi. Ki jo je šele v zadnjih dneh začela imenovati “genocid” v Gazi. Prej je govorila o pravici Izraela do obrambe. Tako kot je pač bilo zaukazano s strani Zahoda in ZDA.
In ja, Slovenija je tudi v letu 2023 potrdila svoj status hlapca Zahoda. Najbolj ilustrativen primer tega je Fajonova. Ki je v letu 2023 podpirala politiko Zahoda in ZDA v Ukrajini. In pravico Izraela do obrambe. V zadnjih dneh leta pa je odkrila mednarodno pravo. Da se ga mora držati tudi Izrael. Bilo bi zanimivo prešteti, koliko dni za Bidnom je to izustila še Fajonova.