Ko sem izvedela za zadnje rezultate raziskave PISA (za leto 2022) — namreč mednarodne raziskave o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti petnajstletnikov, ki jo vsake tri leta izvaja Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) —, nisem vedela, ali naj se smejem ali jočem.

Smejem, ker so rezultati potrdili, kar govorim študentom že leta: da njihova pismenost pada. Da ne znajo brati. Da niso zmožni slediti prebranemu v daljših besedilih. In da zato ne morejo več samostojno študirati iz učbenikov. Kaj šele iz originalnih znanstvenih besedil.

In res, pred nekaj dnevi mi je študent rekel: “Godinova nam je to povedala že zdavnaj!”

Jočem pa zato, ker ne gre za socialno izoliran fenomen. 

Na tem RIC jaha na maturi

Da gre za socialno izoliran fenomen, je trdil član ožjega vodstva Republiškega izpitnega centra (RIC), ko se je zdiral name, ker sem si drznila komentirati, da se RIC ne ukvarja z dejanskim problemom znanja slovenskega jezika.

Dejanski problem je funkcionalna nepismenost. Ne pa to, da ne znajo napisati tega ali onega tipa eseja. To je v resnici nepomembno. Čeprav na tem RIC jaha na maturi. Pomembno je, ali dijaki, ki zaključujejo srednje šole, so ali niso pismeni.

Ideja dotičnega osebka, ki je trdil, da moji študenti niso pismeni, ker pač “ne sodijo med najboljše, ki gredo študirat medicino”, je prvi znak patologije “stroke”, ki naj bi bdela nad kakovostjo slovenskega izobraževanja. Pa ne samo zato, ker se tej “stroki” zdi očitno čisto v redu, če večina dijakov ni pismena. Glavno, da so pismeni študenti medicine.

Naj povem povsem odkrito, da je to škandalozno. In zrelo za kazenski pregon.

Ko sem nekaj let poučevala tudi študente medicine, sem ugotovila, da tudi ti niso ravno pismeni. Vsaj ne v tem smislu, da bi razumeli prebrano, znali povzeti bistvo prebranega, o tem razmišljati, to osmisliti ali celo kritično ovrednotiti. So samo ponavljali. In blebetali.

Trend upadanja

Toda vrnimo se k rezultatom letošnje PISE.

Ti kažejo splošen upad pismenosti. Ne samo bralne, ampak tudi matematične in naravoslovne. Najhuje je dejansko z bralno pismenostjo. Prvič, slovenski učenci so v tem že zdrknili pod povprečje OECD. Drugič, rezultati letošnje raziskave kažejo najslabšo bralno pismenost, odkar Slovenija v raziskavi sodeluje. In tretjič, obstaja očiten trend upadanja bralne pismenosti.

Vse to pomeni, da ne haluciniram. To zaznavam v praksi že leta.    

Naprej: letošnje številke kažejo, da raven temeljne bralne pismenosti dosega 75 % slovenskih učencev, najvišji nivo pa le štirje odstotki učencev. (Povprečje OECD je 7 %). Ali povedano drugače: 21 % — torej vsak peti slovenski učenec — ne dosega nivoja temeljne bralne pismenosti.

To očitno nikogar ne skrbi. Razen mene. Ali kdo še razume, kaj pomeni, če vsak peti državljan ne bo dosegal nivoja temeljne bralne pismenosti? Ali nihče ne razume, kakšne so družbene in politične dimenzije tega dejstva? Družbene in politične posledice tega dejstva?

Očitno ne. Ker stroka še kar naprej izolirano in v svojih vrtičkih razpreda, kaj ti rezultati PISE pomenijo. In kaj je treba storiti.

Tako imenovana “stroka”

15. decembra je dr. Klavdija Šterman Ivančič s Pedgoškega inštituta v Odmevih k že povedanemu dodala nekaj zanimivih dejstev. Prvo je, da se pri desetletnikih kaže drastični upad bralne pismenosti. Drugo je, da imajo slovenski učenci težave z doseganjem najvišjih nivojev znanja tako v matematiki — kjer to pomeni razumevanje in uporabo v vsakdanjem življenju — kot v bralni pismenosti. Kjer najvišja raven pomeni: kritično branje, razmišljanje o prebranem, osmišljanje prebranega, interpretacija prebranega. Torej to, kar pričakujem od svojih študentov.

Ko sem to slišala, mi je postalo jasno, zakaj skoraj nihče od mojih študentov tega ne zna. Ker je sodeč po rezultatih Pise normalno, da branja z razumevanjem v Sloveniji ne obvlada niti 10% učencev. Kar je dodaten šok. Še posebej, ker je branje z razumevanjem pač edino človeško branje. Branje brez razumevanja zna namreč tudi stroj. Skener na primer. Ali pametni telefon.

Kako je mogoče, da raziskave, ki proučujejo doseganje bralne pismenosti, tovrstno branje sploh kategorizirajo kot človeško branje? Odgovor na dlani: treba je prikrivati dejansko stopnjo poneumljanja, ki se skozi izobraževalni sistem izvaja nad otroki in mladimi. In pri tem sodeluje tudi tako imenovana “stroka”. Vsaj v tem smislu, da za probleme očitno ve. A ne naredi nič, da bi jih družbeno problematizirala. In to poneumljanje ustavila.

Sic!

Da “stroka” ve, za kaj gre, je v Odmevih 18. decembra potrdil tudi dr. Janez Vogrinc, dekan Pedagoške fakultete v Ljubljani. Povedal je, da slabi rezultati bralne pismenosti niso presenečenje. Da bralna pismenost pada, kažejo rezultati mature že leta. Hkrati pa je Vogrinc povedal, da slovenski učenci nimajo težav z razumevanjem kratkih stavkov — sic! —, iz daljših besedil pa ne znajo izluščiti bistva.

To je to, kar dnevno srečujem v predavalnicah. In to je očitno čisto normalno! Ali kaj? Ne, ni normalno! To je katastrofa!

Ko so strokovnjaka vprašali, kaj bi lahko bila rešitev, sta omenila več stvari. Povečevanje deleža BDP, namenjenega izobraževanju. (Pravilno!) Sprožanje aktivnosti za uvajanje branja že v vrtcih. (Pravilno!) Izobraževanje mora postati družbena prioriteta. (Pravilno!) Treba je vlagati ciljno in kakovostno. (Pravilno!) Poskrbeti za čustveno blagostanje učiteljev in učencev. (No, ja …) Treba se je zavedati, da so kakovostni odnosi pomembni. (Točno!) Razvijati kulturo branja. (Točno!) Se zavedati, da všečni učbeniki, ki zahtevajo samo obkroževanje, vstavljanje ene besede, povezovanje itd. ne razvijajo bralne pismenosti. (Točno!) Od učencev je treba zahtevati, da berejo cele stavke in pišejo besedila. (Točno!) In da bo uvedba zunanjega preverjanja v 3. razredu pozitivno prispevala k dvigu bralne pismenosti. (Ni točno.)

Temeljne ideje in informacije

Pri vsem povedanem pa sem pogrešala temeljno idejo. In sicer: bralna pismenost se razvija z vajo. Da je torej v šoli treba vaditi. Vaditi glasno in tiho branje. Vaditi govorjenje. Vaditi pisanje, ne pa vodenih esejev! Vaditi opisovanje. Vaditi deklamiranje. Vaditi vse spretnosti, ki so povezane z bralno pismenostjo. In to dnevno!

Pogrešala sem tudi drugo ključno informacijo: da so učni načrti — predvsem za slovenščino — očitno problematični, saj bralne pismenosti dokazano ne razvijajo uspešno. In tretjo ključno informacijo: da učitelji in profesorji slovenščine v osnovni in srednji šoli posvečajo premalo pozornosti razvijanju bralne pismenosti. Kar je logično. Vsi so obsedeni z rezultati eksternih preverjanj in mature.

Pogrešala pa sem še eno ključno informacijo: da je treba učne načrte za slovenščino spremeniti tako, da se bo pri pouku več bralo, pisalo in uporabljajo jezik. Brez te konkretne spremembe se bralna pismenost ne bo izboljšala.

Stara šola

In še to: vsi, ki nam je mar za prihodnost slovenske družbe, bi se morali povezati in zahtevati takšno spremembo šolskega sistema in učnih načrtov, ki bo vodila v dvig bralne pismenosti. In za to ni treba uvajati inovacij. Če se spomnim svojih profesoric slovenščine v osnovni in srednji šoli — cenjenih Anice Suša in Nade Gaborovič, ki sta bili nadvse uspešni v razvijanju bralne pismenosti — lahko povem, da je profesor Suša že v osnovni šoli od nas zahtevala branje z razumevanjem, analizo prebranega in kritično razmišljanje o prebranem. Gaborovičeva pa sploh. Pri njej je bilo razumeti prebrano, kritično razmišljati o prebranem, osmišljanje prebranega in interpretacija besedila osnova vsega. Obvladati vsi. Ne samo štirje odstotki učencev. 

Kar pomeni: treba se je vrniti k že znanim in preverjenim metodam poučevanja slovenščine. Ne pa prakticirati nepreverjene eksperimente, ki imajo dokazano porazne učne in družbene posledice.