
Nad izidom volitev nisem presenečen. Vsaj glede rezultata v dvoboju dominantnih Titanov. Da bo rezultat na tem nivoju v bistvu neodločen, je bilo jasno vnaprej. Resda me je malo stisnilo pri srcu, ko so podatki DVK po 45 odstotkih preštetih glasov v nedeljo malo pred 21. uro povozili Medianine exit pollse in sta se SDS in Svoboda na prvem mestu zamenjali. A nič ne dé, je bilo zato vsaj bolj napeto.
Pa še bolj bo, očitno. Janša je pod pretvezo za njegove pojme čudnega sesuvanja spletne strani DVK že spodbijal legitimnost teh volitev, omenjal možnost predčasnih oz. ponovljenih volitev — češ, “saj to ni lepotno tekmovanje” — in trdil, da je po njegovi, njihovi evidenci SDS dobila kakih 50.000 glasov več kot Svoboda, ne pa Svoboda 7.773 glasov več kot SDS.
Manj usodna presenečenja
Povsem brez presenečenj pa te volitve vendarle niso bile. Vsej ne brez manjših, manj nepričakovanih, manj usodnih.
Zame, ki ne štekam najbolje — ali sploh nočem štekati — primordialnega ljudskega glasu, je med v Državni zbor uvrščenimi še največje presenečenje Resni.ca. Res nisem pričakoval ali vsaj hotel verjeti, da se bodo gladko uvrstili v parlament.
Presenečenje so tudi Demokrati Anžeta Logarja. Ne v smislu rezultata — ker le kdo razen njega samega je verjel, da bo zmagal in sestavljal vlado —, temveč v smislu Logarjeve nepripravljenosti na sodelovanje. Človek, ki se je osmišljal z nujnostjo sodelovanja in se leto in pol zaman pridušal, da je med njima z Janšo konec, zdaj trdi, da ne bo šel niti v koalicijo z Golobom. Če se bo ene in druge zaveze držal, bomo o njem z gotovostjo vedeli samo to, da ima zelo velik, odločno prevelik politični ego.
Rešiti, kar se rešiti dá
Še večji poraženci kot DAL so Socialni demokrati ter Levica in Vesna. Že zato, ker so teoretično med zmagovalci. A to se pač dogaja manjšim vladnim strankam po izteku mandata, če podporniki te vlade poskušajo rešiti, kar se rešiti dá. V tem primeru se izkaže ne samo, da se ziheraški volivci, ki jim teče voda v grlo, raje odločijo za ta glavno, nosilno stranko, ampak da znajo biti tudi nehvaležni. Ker ali si po teh volilnih rezultatih še upa kdo omeniti tako imenovana predvolilna darila, o katerih so kritiki imeli toliko povedati? Delilcem teh daril lahko po volitvah cinično verjamemo, da jim je pri tem dejanskem ali domnevnem obdarovanju res šlo samo za to, da bi ljudem bilo bolje — ne pa da so si s tem kupovali glasove.
Trojček NSi-SLS-Fokus se je dobro odrezal. Strategija neoliberalnega nagovarjanja volilvcev — s poudarkom na materah, podjetnikih, mladih — brez (pretiranega) zanašanja na gnila jajca kulturnega boja à la SDS — se jim je obrestovala. A kaj jim to pomaga, če bodo obsojeni ali se bodo sami obsodili na status opozicije?
Nova dinamika
Karkoli že bo z novo vlado, dinamika odnosov med pripadniki dosedanjega vladnega triumvirata bo zdaj nedvomno drugačna. Čeprav je Svoboda dobila znatno manj glasov kot pred štirimi leti, jim bodo zdaj zrasla krila, saj so izpadli kot absolutni in ne samo relativni ali bog ne daj celo Pirovi zmagovalci. Stranka Levica se je z Vesno sicer okrepila s treh poslancev na pet, vendar je izpadla kot poraženka, ker so pričakovali več, SD pa so se dejansko skrčili z devet na šest.
Če bo Golob premogel dovolj spretnosti (in neizprosnosti), bi lahko po vzoru svojega najboljšega evropskega prijatelja — in verjetno tudi vzornika — Emmanuela Macrona začel absorbirati vse, kar štrli na eno ali drugo stran od Svobode.
Kao velika koalicija …
Pa bi v eventualni Golobovi vladi res lahko kaj štrlelo tudi na desno?
Da, če bi povabil v koalicijo trojček NSi–SLS–Fokus in/ali Logarjeve Demokrate. S tem bi si zagotovil zelo udobno večino 55 glasov, če bi bili zraven tudi Levica in Vesna, in še vedno solidno večino 50 poslancev, če bi se temu dvojčku odpovedal. V vsakem primeru bi bila to za slovenske pojme — glede na pregovorno razklanost in nesodelovalnost — že tako rekoč velika koalicija.
Seveda pa bi Golob za kaj takega moral biti ne več ne manj kot reinkarnacija Drnovška. Razen da se mu prvič po tem velikem državniku obeta, da bi lahko svoj mandat ponovil zaporedoma, Golob tega doslej še ni dokazal — razen da je v svojo prvo vlado spretno inkorporiral Stranko Alenke Bratušek in Listo Marjana Šarca.
… in mini opozicija
Ali bi to bilo mogoče tudi to teh zmešanih volitvah? Bi Golob zmogel uskladiti politične in kadrovske (resorske) apetite dveh dosedanjih koalicijskih partnerjev in dveh novih? Bi znal izkoristiti potencial, ki bi ga v vlado prinesli desni ali vsaj zmerno desni stranki? Bi znal biti tako nehvaležen, da bi se Levici zahvalil za sodelovanje? Ali jih za primerno odškodnino celo povabil, da se prelevijo v Svobodo?
V najboljšem primeru bi to seveda pomenilo, da bi v opoziciji ostali samo SDS in Resni.ca. Eni in drugi stranki bi to vsaj pasalo, če ne celo odgovarjalo. Nam pa tudi. To bi bil namreč prvi korak k normalizaciji desnice.
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Večera 23. marca 2026, pod naslovom Išče se reinkarnirani Drnovšek. Bi to lahko bil Robert Golob?. Verzija na Fokuspokusu je editirana.