Moja žena in hči sta šli v ponedeljek na balet. Labodje jezero v izvedbi ansambla Ukrainian Classical Ballet, Ukrajinski klasični balet. Že relativno zgodaj popoldne sta se lepo oblekli, se na Trgu republike pomešali med pelcmantle in kravate in se odpravili v Gallusovo dvorano po konkretno dozo umetniških užitkov. Kar zadeva plesalke in plesalce, je bila to prva runda. Popoldanski predstavi je namreč sledila še večerna.

Sam zadeve nisem videl, zato o njej ne morem pisati. Pa tudi če bi bil tam, o baletu vem odločno premalo. Kot glasbenik sem z baletnimi umetniki in umetnicami sicer večkrat sodeloval — sploh z ansamblom SNG Maribor —, toda moje poznavanje plesne umetnosti je daleč od higienskega minimuma, ki bi opravičeval kakršenkoli kritiško obarvan zapis. 

»Not brilliant« 

Sem pa na dotično izvedbo ruske klasike poslal kvalitetno vohunsko odpravo. S tem seveda ne mislim hčerke, ki pri svojih sedmih letih svet in umetnost razume na sebi lasten način. Vlogo mojih oči, ušes in možganov je prevzela Nina, ki o baletu dejansko nekaj ve. Končala je srednjo baletno šolo in nekajkrat plesala v ljubljanski Operi, predvsem pa je videla veliko plesnih predstav. Nina je referenca in ta sodba ni subjektivna.

In kakšna je bila njena ocena?

Pred očmi imam Jeremyja Clarksona, legendarnega voditelja BBC-jeve oddaje Top gear, ki s tipično britansko grimaso zadržane skepse in negodovanja po trenutku zaigranega premisleka izdavi: »Not brilliant.«

Ja, dekleti iz Cankarjevega doma nista prinesli domov nalezljive energije navdušenja in vzhičenosti. Niti sedemletnica ni bila očarana.

Križem-kražem

Pa sem malo pobrskal. Tudi nepoznavalec že z nekaj kliki po spletu ugotovi, da Ukrajinski klasični balet ni dejanska reprezentanca ukrajinske baletne umetnosti. Bolj gre za ad hoc sestavljeno kompanijo plesalk in plesalcev, zbranih z vseh vetrov. Solistka ponedeljkove predstave je na primer članica baletnega zbora Madžarske opere, kjer pa je med solistkami na njihovi spletni strani ne najdemo.

UKB križem-kražem po Evropi izvaja bolj ali manj predvidljive klasične komade. S tem v osnovi ni nič narobe. A preden plačaš 84 evrov za dve vstopnici, je dobro vedeti, za kaj plačaš. Neka bazična skladnost med tem, kako se neka stvar predstavlja, in tem, kar dejansko je, je pač osnova legitimnosti tako umetniških kakor poslovnih praks.

Vedno razprodano

In če smo že pri poslu, tu se odpira druga zanimiva dimenzija zgodbe. Labodje jezero je bilo uprizorjeno v največji dvorani osrednje slovenske kulturne ustanove. Toda Cankarjev dom ni bil organizator dogodka. Kot organizator gostovanja je podpisano podjetje Art Partner, d. o. o. 

Če se igramo amaterske raziskovalne novinarje in pobrskamo po spletu, gre za hrvaško podjetje z domicilom v kraju Sesvete — »največje in najmlajše satelitsko naselje Zagreba«, ukvarja pa se s produkcijo predvsem plesnih predstav in spektaklov, ki jih promovira in trži na Hrvaškem in drugje. Najbolj intenzivno v državah bivše Jugoslavije. Tudi v Sloveniji so že gostovali. Decembra lani recimo s Hrestačem, božično klasiko, ki je vedno razprodana.

Ja, Hrestač in Labodje jezero sta vedno razprodana. To je prvo pravilo baletne umetnosti in njene publike. A ostanimo pri poslu.

Po CD ceni

Privat firma torej po tržni ceni najame Gallusovo dvorano in na njen oder postavi klasični balet. Tržna dejavnost je pomemben vir financiranja Cankarjevega doma. Nič hudega. To je način, na katerega omenjena institucija deluje že od nekdaj. Pravila tržnega delovanja so drugačna kot pravila lastne produkcije, koprodukcije in gostovanj, ki se dogajajo pod okriljem hišnega, torej kuriranega programa. Tudi tu ni kaj dodati.

Toda v konkretni zgodbi se vendarle skriva kleč. In kleč je v tem, da gre za balet.

Pred dvanajstimi leti smo imeli v naših krajih precej burno debato, ko je oder ljubljanske Drame gostil snemanje šova Slovenija ima talent. Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije je takrat priobčilo odprto pismo, v katerem je opozorilo na kredibilnost ene osrednjih slovenskih gledaliških hiš, ki da se s takimi praksami izgublja.

Pismu sem takrat brez zadržka prikimal, danes pa razmišljam drugače. Danes se mi zdijo Talenti v SNG Drama bolj transparentni in v tem smislu morda celo manj škodljivi. Zakaj? V čem je finta?

Bližina oz. oddaljenost

Finta je v bližini oz. v oddaljenosti. Če oder, ki je sicer posvečen umetnosti, gosti komercialen šov, so karte na mizi. Vsem je jasno, da je v igri keš in da se o umetniški kvaliteti ne bomo prerekali.

Če pa taisti oz. podoben oder gosti dogodek, ki ga prezentirajo kot vrhunsko umetnost — pa to v resnici ni —, imamo problem. Če nekaj izgleda kot labod, plava kot labod in se oglaša kot labod ... — no, saj je Labodje jezero, a v rahlo neugledni izvedbi in različici.

Ja, za ugled gre, tudi za ugled. Za ugled, odgovornost, poslanstvo in fer odnos. Odgovornost in poslanstvo podjetja Art partner je, da ustvarja dobiček. Odgovornost CD pa je, da garantira kvaliteto programa, ki se dogaja na njihovih odrih. Tudi če oddajajo oder zunanjim producentom. In še posebej, če gre za umetnosti in žanre, ki jih sicer sam (ko)producira in kuratorsko gosti. Če ne, imamo zmešnjavo, v kateri krajši konec vedno potegne ena stran: publika.

Publika namreč vidi samo dvoje: Cankarjev dom in Labodje jezero — in na podlagi teh dveh informacij upravičeno nekaj pričakuje. V tem primeru laboda v vsem njegovem sijaju. Dobi pa ...