Patetični akterji in ljubitelji politike pravijo, da so volitve praznik demokracije. Meni ta kliše sicer ni všeč, vem pa, kaj s tem hočejo povedati. Volitve so pomembne. Ne bi nam smelo biti vseeno. Udeležba na volitvah nam daje licenco za zadovoljstvo in nezadovoljstvo s politiko. 

To bi za domnevno ali dejansko prazničnost demokracije moralo zadoščati. Toda kot vidimo, žal ni vedno tako.

Zgodovinske volitve

Obstaja konsenz, da so bile prve svobodne volitve v Sloveniji volitve v skupščino Socialistične republike Slovenije 8. aprila 1990. Ta zgodovinska oznaka se jih je prijela zato, ker so bile v danih razmerah tako rekoč parlamentarne in ker smo dejansko glasovali za domače, slovenske, takrat še republiške poslance.

Seveda pa niso bile nič manj svobodne volitve že tiste leto prej — 2. aprila 1989, za slovenskega člana predsedstva SFRJ —, na katerih je relativno neznani Janez Drnovšek premagal favoriziranega, sicer ne najbolj prominentnega kariernega pripadnika nomenklature Marka Bulca. Drnovšek je sredi maja tistega leta (za eno leto) postal tudi predsednik predsedstva.

The rest is history.

2. april 1989

Teh volitev se spomnim po trivialnosti. Vem, da sem šel volit relativno navsezgodaj — seveda za Drnovška, kar se mi je zdelo samoumevno —, ker sem okrog poldneva letel za nekaj dni v London. (Mislim, da prvič.) V začetku aprila je bilo Ljubljani že kar toplo, zato sem lahkomiselno odpotoval v tankem balonarju in brez česarkoli toplega. Dežnik sem itak pozabil. No, v Londonu pa smo se izkrcali v snežni metež in na kakih deset stopinj manj kot v Ljubljani. Tistih nekaj dni sem skratka prezebal. Sem pa bil zadovoljen, da sem glasoval za zmagovalca.

V kartonskem štiblcu

Pozneje sem se navadil, da ne morem na vsakih volitvah glasovati za zmagovalca. Navadil sem se tudi, da na nekaterih volitvah glasujem za poraženca. Se zgodi, kaj hočemo. Predvsem pa sem se navadil, da (skoraj) nikoli ne volim stranke, ki bi jo res hotel voliti. Ponavadi volim stranko, ki mi je najmanj nevšeč — če že ne tiste, za katero ne nezmotljivo domnevam, da bo povzročila najmanj škode. A kaj je sploh škoda, politična škoda? Je to to, kar mene kot posameznika najbolj moti, ni pa nujno najbolj bistveno? Jo sploh znam izmeriti?

Včasih se z nekaterimi programskimi stališči strank — v katera se sicer redko poglabljam, študiozno pa sploh ne — celo strinjam, obenem pa se z nekaterimi drugimi ne. Moram pa tudi priznati, da skoraj ni stranke, pri katerih ne bi nikoli našel prav ničesar, s čimer se ne bi mogel strinjati. Pa čeprav samo izjemoma. Kar pod črto ne vpliva na mojo končno odločitev tistem kartonskem štiblcu, ki mi za minuto zagotavlja zasebnost.

Relativizacija

Relativistični pogled na volitve pa ne spreminja mojega prepričanja, da so volitve dejansko pomembne. Če se prav spomnim, v teh mojih sedemintridesetih letih volilnega udejstvovanja ni bilo niti enih volitev — z izjemo nekaj referendumov, za katere mi je res totalno dol viselo in na katerih se mi ni dalo glasovati niti iz indirektnih, magari preračunljivostnih razlogov —, ki se jih ne bi udeležil.

Moram pa ob tem dodati, da sem zadovoljen, da živim v državi, v kateri se lahko zanesem na to, da so volitve svobodne. Svobodne vsaj v tem smislu, da jih organi po eni strani znajo pošteno organizirati in pravilno prešteti glasove. To mi za občutek svobode zadošča. Neglede na moje volilne preference. Včasih zmagamo, da tako rečem, včasih pa ne. Bog pomagaj.

Manj praznične volitve

Niso pa vsi sodržavljani s tem tako sprijaznjeni. Še posebej ne tisti, ki na volitvah tekmujejo. Nekateri med temi slabo prenašajo poraz. Nekateri ga sploh ne priznajo. Še več! Nekateri celo trdijo, da njihovi nasprotniki še nikoli niso zmagali pošteno. Zato po volitvah sejejo dvom v pravilnost, pravičnost, legitimnost volitev, če slučajno ne zmagajo ali če jim rezultati ne gredo na roko.

Izpodbijanje legitimnosti volilnih rezultatov se mi zdi najhujši zločin nad demokracijo. V svobodni državi, seveda. V taki, kakršna je po mnenju velikanske večine volivcev tudi Slovenija. Ne v taki, ki bi z manipuliranjem volilnega procesa in z goljufivim ugotavljanjem volilnih rezultatov izkrivljala ali poskušala izkrivljati dejansko voljo državljanov. To se dogaja v avtokratskih režimih. Ne v Sloveniji. 

Zato sem zadovoljen tudi zato, da še nikoli nisem volil stranke, ki seje dvom v legitimnost volitev. Niti takrat je nisem, ko se teh metod še ni posluževala. Takšno početje preziram. Zato sem tudi nezadovoljen, kadar pride — še dobro, da samo izjemoma — ta stranka na oblast.

A kaj hočemo. Tudi to je demokracija. Volitve so volitve. Včasih pač nekoliko manj praznične. Kar je tista škoda, ki je ne znam natančno izmeriti.