Izrael Gazo, Srbi Kosovo, Slovenci pa Gospo Sveto

Sam sicer ne mislim, da je odprtje izraelskega veleposlaništva v Ljubljani tako strašen problem, kot bi lahko sklepali po množičnih demonstracijah ob otvoritvi in ob obisku dotičnega zunanjega ministra. Imeti diplomatske stike ne pomeni nujno gojiti vzajemno suportivne odnose. Res pa je, da odprtje ni bilo veliko več kot dobro usklajena propagandna akcija. Veleposlaništva na slovenskih tleh ni bilo že prej zato, ker se je Izraelu zdela Slovenija doslej pač premajhna in premalo pomembna. Toda slovensko zunanje ministrstvo sklicevalo se je prav filistrsko sklicevalo na to, da ima Izrael rezidenčna veleposlaništva v vseh naših štirih sosedah. Najmanj časa na Hrvaškem, a tudi tam že več kot dvajset let. Osamosvojitelji so morda že pozabili, da je Izrael okleval še tri mesece za Evropsko skupnostjo, preden je priznal slovensko samostojnost.

Trojanski konj

Slovensko novokomponirano proizraelitstvo je posledica nenadne otoplitve odnosov. Pobuda in potreba za to entente cordiale je prišla s slovenske strani. Dejstvo je, da Slovenija — oz. slovenska vlada, če smo natančni — bolj rabi Izrael, kot pa Izrael rabi Slovenijo. Zdaj, ko ni več Orbánove Madžarske, lahko Janševa Slovenija sicer pride prav Netanjahuju kot zavezniški trojanski konj v EU. Seveda pa Slovenija ni eksistenčnega pomena za Izrael. Janša po drugi strani rabi Netanjahuja zato, ker se s simpatiziranjem z izraelsko aktualno oblastjo lahko tako doma kot na tujem identificira. Pogumni in odločni desničarji se pač imajo radi.

Izgovor, izgovor, izgovor

Da je Slovenija z vetom blokirala obsodbo EU načrtovanega širjenja naselbin na Zahodnem bregu — z brezveznim, a provokativnim argumentom, da “to v tem trenutku ne bi prineslo dodane vrednosti” —, je diplomatsko gledano samo izgovor, v vsakem primeru pa nepotreben način opozarjanja nase in na svojo kao uporniško drugačnost v okviru EU.

Burne reakcije slovenske leve javnosti bolj kot o zunanjepolitični ozaveščenosti ali empatiji s Palestino govorijo o nezadovoljstvu z aktualno oblastjo. Pa bi Janša to lahko bil predvidel? Zakaj so šli v to drezat? Vprašanje je odveč. Pa kaj potem, če je bilo na cestah na tisoče demonstrantov? Antijanšizem je za Janšo argument, da si bo vzel pravico, da bo še bolj ostril retoriko in vladal s še bolj trdo roko. Če lahko folk — enkrat za spremembo z Žižkom vred in na čelu  — govori o sramotnem genocidu v Gazi, lahko tudi Janša sam govori o tradicionalnem, trdem, levičarskem antisemitizmu. Protesti so zanj spodbuda.

Slovenski anšlus

Da me ne bi kdo obtožil antisemitizma — kar je seveda pobožna, neuresničljiva želja —, moram še razložiti, kaj sem na začetku mislil z na “zgodovinske in svetopisemske nebuloze sklicujočo se politiko” Izraela.

Če bi Slovenija imela močno, po možnosti nepremagljivo vojsko — in seveda ekspanzionistično zunanjo politiko —, bi recimo vdrli v Avstrijo in si vzeli nazaj teritorije, ki so nam bili po volji močnejših krivično odvzeti s tako imenovanim koroškim prebiscitom leta 1920. Še bolje bi bilo, če bi bila Slovenija velika, močna in pomembna že prej in če za to ne bi bila potrebna vojaška, ampak samo diplomatska intervencija. V tem primeru nam pravice do priključitve ali vrnitve severne Koroške niti ne bi nihče odrekal. Razen kakih levih ekstremistov.

Kakorkoli, slovenski anšlus nekoč tujega, ponemčenega ozemlja bi moral segati najmanj do Gosposvetskega polja, da bi dobili nazaj vojvodski kamen. Kar pomeni, da bi postal spet naš tudi Celovec in s tem tudi knežji kamen, ki je zdaj kot od zoba časa ofucana 3D kurioziteta deponiran v tamkajšnji deželni dvorani. Ta dva artefakta omenjam zato, ker bi bila v primeru razširitve Slovenije — ki bi jo v tem primeru upravičeno preimenovali v Veliko Slovenijo — legitimen in prepričljiv argument, da nam vse to zgodovinsko pripada. Že od 10. stoletja (po Kristusu, ne po našem štetju). Tam so ne samo temelji slovenske identitete, ampak tudi državnosti. Gospa Sveta je naša sveta dežela. Seveda pa ne bi imel nihče nič proti, če bi reklamirano ozemlje segalo do Zeltwega.

Seveda pa bi lahko bil naš tudi Trst. (Čeprav je malo še vedno.) Pa še kakšna lokacija bi se našla.

Objektivni razlogi

Tako nekako bi si lahko predstavljali zadeve, če bi pustili domišljiji prosto pot na podlagi nacionalnih in zgodovinskih fantazem. Tako nekako si jih predstavlja Izrael. Pa ne samo od leta 1948, ko si je ustanovil državo tam, kjer so živeli njihovi predniki, ampak po zaslugi mednarodnopolitičnih nazorov večjega dela sveta že od križarskih vojn. Tako nekako si jih predstavlja tudi srbska ali velikoskrbska politika v odnosu do Kosova in tako imenovane Metohije. Ker je 28. junija 1389 bila tam neka dejanska, a obenem mitološka bitka.

Tako to gre ali ne gre v politiki. Ampak to je seveda pogled iz neke majhne države, ki si nacionalizma in hegemonije iz objektivnih razlogov ne more privoščiti.