Nepolitičnost Evrovizije, ki jo pridiga in uveljavlja EBU, je samo ena plat današnjih obsesij moralnega opredeljevanja za eno ali drugo, izraelsko ali palestinsko stran.

Na drugem koncu civilnodružbenega spektra — kar zadeva stališča — pa so pozivi intelektualcev k priznanju Palestine in klasične študentske mirovniške demonstracije.

Tudi meni ni vseeno. Kot bumer, ki se na nekdanje protestništvo ozira z nostalgično naklonjenostjo, današnjo mladino podpiram. Peticij ne podpisujem iz principielnih razlogov, ne bi pa imel nič proti priznanju Palestine. Nad ravnanjem Evropske radiodifuzne zveze pa sem zgrožen.

Me pa eno in drugo zanima in spravlja v začudenje. Zato se bom potrudil za trenutek pozabiti, na kateri in čigavi strani sem, in na vse skupaj — ponavljam: na te moralne obsesije — pogledati neobremenjeno kot na fenomen današnjega časa.

“Nepolitična narava dogodka”

Zaradi ravnanja in stališč EBU, ki komandira in producira Evrovizijo, človeka mine, da bi ta cirkus sploh še gledal. In to ne samo tistega fana, ki podpira Palestino. Policijska logika varuhov politične nevtralnosti in vzdržnosti presega meje zdrave pameti.

Kot da ne bi že bilo dovolj, da EBU dela sramotno razliko med letošnjo dovoljeno udeležbo Izraela in predlansko zapovedano neudeležbo Rusije, so se zdaj spravili na izvajalce, ki z benignimi, bodisi komaj opaznimi ali nerazumljivimi elementi svojega nastopa izražajo podporo Palestini.

Irskim izvajalcem so prepovedali poslikavo telesa, s katero so v keltski pisavi izpred 1500 let — ki je nihče ne bi znal prebrati —, hoteli pozvati k premirju v Gazi. Argument EBU je bil, “da bi zavarovali nepolitično naravo dogodka”.

Posnetek nastopa švedskega pevca pa so zbrisali z interneta zaradi majhne kefije, ki si jo je ovil okrog zapestja — “ker se je odločil ogroziti nepolitično naravo dogodka”.

EBU je milosten. V bistvu bi lahko dotični državi diskvalificirali. Verjetno bi bolj zaleglo. Kazen mora biti vzgojna, kajneda.

Nazadnje pa so med prenosom nastopa izraelske pevke tehnično utišali žvižge v dvorani. (Nisem gledal. To vem po zaslugi Denisa Živčeca Bendeta.)

Ampak kapo dol pred fact-checkerji. Da so to pisavo sploh šli preverjat …

Razklanost

Vojna med Izraelom in Hamasom kaže na globoko mnenjsko, da ne rečem etično, moralno vrednostno razklanost. Tega v preteklih, tudi mnogo obsežnejših in dolgotrajnejših vojnah ni bilo. Zavzeti stališča o vojni je bilo nekoč omejeno na to, kateremu narodu, državi, veri in/ali ideji so se vojskujoči in njihovi simpatizerji (ali oportunisti) čutili bolj pripadne.

A to še ni vse. Razlika med prej in zdaj je tudi v intenzivnosti in pomembnosti opredeljevanja. Izražanje civilističnih stališč o vojni je za direktno nevpletene opazovalce postalo bolj pomembno kot to, kar se dejansko dogaja na bojiščih ali v generalštabih — in celo v opustošenih deželah in mestih.

Pomembnost, če ne celo obveznost opredeljevanja za ene ali druge je novejšega datuma. Bomo dali prav Izraelu ali Palestini? Ali po drugi strani Rusiji ali Ukrajini, če smo že pri tem? In pri tem ni nujno, da gre za ali-ali. Lahko namreč tudi relativiziramo. Da torej razumemo tako Izraelce kot Palestince in tako Ruse kot Ukrajince. Ali nikogar, če smo skeptiki in si o njih mislimo svoje. Ker vse vemo. Ali si vsaj mislimo, da vemo.

Na stežaj odprta vrata

Zadnja peticija intelektualcev je trkanje na odklenjena, če že ne na stežaj odprta vrata. Morda je to bilo samo slabo tempirano, ker se je vlada ne čisto nepričakovano, a za slovenske politične pojme rekordno hitro pomujala sprožiti postopke za priznanje Palestine. 

Lahko bi sicer rekli, da nič ne dé, če pri teh političnih načrtih ali prizadevanjih pomaga — ker najbrž res pomaga — tudi javno mnenje. Toda glede na današnjo inflacijo kredibilnih in trivialnih, tako pomembnih kot nesmiselnih peticij bi takozvanim intelektualcem svetoval, da dvakrat ali trikrat premislijo, kdaj in v zvezi s čim se bodo oglašali. Ker se njihov že tako ali tako komaj slišni in še manj upoštevani glas še bolj izgublja v kakofoniji kvaziangažiranih psevdoaktivistov.

In nenazadnje, intelektualci naj razmislijo, kakšne pogoje bodo oblásti postavljali in s kakšnimi grožnjami ji bodo žugali. Da ti zadnji podpisniki pričakujejo, da bo vlada odstopila, če v roku nekaj tednov ne bo priznala Palestine, se mi zdi vic na nivoju opozicije. Pa kdo so vendar oni — če ne tisti, ki so to vlado v bistvu izvolili —, da jo bodo zdaj pozivali k odstopu kot kakšni SDS fanatiki?! Za njihovo zavzemanje za priznanje Palestine bi bilo čisto dovolj, če bi napisali, da pač zahtevajo od vlade to in to zaradi tega in tega do takrat in takrat. Namesto tega pa se grejo agresivno interpelacijsko retoriko. Misleč, da bodo z repenčenjem kaj več dosegli.

Študentsko gibanje

Študentske demonstracije v Sloveniji me za razliko od tistih v ZDA navdajajo z upanjem, da iz teh uporniških otrok še nekaj bo. Pri nas. 

Zasedbe in protizasedbe univerz v Ameriki pričajo o tem, da je tamkajšnja družba še veliko bolj polarizirana od naše. Tako kot je samoumevnost ameriških propalestinskih protestnikov prignana do samega roba socialne frivolnosti in histerije ter samozadostnega, skorajda modnega pravičništva, je tudi establišmentalistični bakclash proizraelskih osupljiv — četudi ne povsem nerazumljiv — v svoji konservativnosti. Nekoč je bilo nepredstavljivo, da bi imela mladina take nazore. 

Da so se študentje FDV utaborili na faksu in tam celo prenočevali, se mi zdi imenitno nadaljevanje sicer primerno mitiziranega, vendar vsega spoštovanja vrednega izročila slovenskega študentskega gibanja. In obenem dokaz, da družbene vrednote še niso izgubljene.

Res pa je, da vsega tega ne bi (tako) napisal, če ne bi bil bolj propalestinsko kot pa proizraelsko nastrojen. Relativiziral pa danes in tukaj pač ne bi. Vsaj ne naglas. Kar je čisto v duhu tega fenomena, o katerem pišem.