Razreševanje vojakinje Tatjane je komunikacijska katastrofa zato, ker si doslej znosna vlada s tem zapravlja kapital zaupanja in naklonjenosti — pa tudi državljanske brezskrbnosti, da se oblast ne bo po nepotrebnem in na grd način ukvarjala z zadevami, ki nas ne samo ne zanimajo in ne motijo, ampak verjetno tudi res niso bistvene za naš vsakdanjik.
Vlada je skratka poskrbela za to, da so doslej necenzurirani, beri: naivni državljani izgubili svoje iluzije.
Načrtno — po nerodnosti
Primož Cirman s portala Necenzurirano — po mnenju predsednika vlade Goloba “eden najboljših, če ne celo najboljši raziskovalni novinar v Sloveniji” — v zvezi z nenadno nemilostjo, v katero je pri premieru padla notranja ministrica Tatjana Bobnar, in z njeno defenestracijo iz vlade pravi, da je “zgodba v resnici bizarna”.
Bo že držalo. Jaz sam na zadevo sicer gledam popolnoma drugače — in sicer kot na komunikacijsko katastrofo aktualne vlade —, vendar se strinjam z oceno.
O komunikacijski katastrofi govorim zato, ker gre za evidentno medijsko in politično — torej politikantsko — sprenevedanje in spinanje. Po mojem se to dogaja deloma namerno in načrtno, da bi že tako ali tako nejasne zadeve še dodatno zameglili, deloma pa po nerodnosti, ker so jim stvari ušle izpod kontrole, tako da je pač treba nekako reševati situacijo. Skratka, improvizirajo.
Razreševanje privatnice Tatjane je komunikacijska katastrofa, ker si doslej znosna vlada s tem zapravlja kapital zaupanja in naklonjenosti — pa tudi brezskrbnosti, da se oblast ne bo na grd način ukvarjala z zadevami, ki nas ne zanimajo, ne motijo in niti niso bistvene.
“Zgodba je v resnici bizarna” tudi zato, ker pušča vsem — ampak res vsem: prijateljem in podpornikom (aktualne in nekdanje vlade), podrepnikom, podmukležem in denunciantom, oportunistom in objestnežem, sovražnikom in mrhovinarjem, resnim analitikom in trač operaterjem— več kot dovolj prostora za kao informirano ugibanje, za postavljanje najbolj divjih in prismojenih domnev. Čeprav v isti sapi skoraj vsi prostodušno priznavajo, da “vemo premalo”, da bi nam bilo karkoli jasno.
Nikoli ne reci nikoli
Del te bizarnosti je tudi, da so se na istih političnih bregovih nenadoma znašli doslej zapriseženi in nepomirljivi politični nasprotniki. Tako so ministrico za notranje zadeve začeli zagovarjati tudi tisti, ki so jo ne tako dolgo nazaj ominozno svarili — še kot generalno direktorico Policije, ko se je privržencem prejšnje, osovražene vlade postavila po robu —, naj razmisli o svoji prihodnosti. In jo nenazadnje pred kratkim tudi interpelirali.
Obenem pa je ta nepričakovano zavezniška, vzajemna, mešana, bipartizanska, skoraj spravaška, četudi provizorična naklonjenost ministrici zdaj tudi izgovor za moralno zgražanje nad borci za svobodo, ki na lepem zagovarjajo isto osebo kot tisti, s katerimi se že iz načelnih razlogov nikoli ne bi smeli strinjati.
Ali kot pravi na začetku omenjeni Cirman: “Ekipa ministrice za boj proti vladi odkrito mobilizira civilno družbo. […] Isti ljudje, ki bi [s TVS] odnesli Uroša Urbanijo, bi šli kolesarit za ožje sodelavce [Janša-Hojsovega generalnega direktorja Policije] Antona Olaja.”
Ironija
Da je Tatjana Bobnar pred kratkim preživela opozicijsko interpelacijo v Državnem zboru, interne, znotrajkoalicijske pa ne (bo), je ironija, ki je navadni državljani ne razumemo. Očitno pa jo zelo dobro razume vladna koalicija.
Politiki so nas navadili, da vemo premalo. In Golob ni izjema. Vedeti premalo je naravno stanje duha. Naučili smo se s tem živeti. Včasih vemo premalo, ker nam ne povejo, včasih pa, ker nas ne zanima. A ta ne vedno blažena nevednost nas ne ovira, da si svobodno svoje mislimo.
Stranka Levica — in SD, čeprav malo manj vehementno — po eni strani ne moreta prehvaliti ministričinih dosedanjih prizadevanj, po drugi pa se koalicijskemu miru na ljubo distancirata od Svobodinega obračunavanja s krivdno, tako rekoč na nezaupanje odstopljeno “mobilizatorko civilne družbe za boj proti vladi” — kot bi rekel poznavalec ozadij, ki bi ga Golob vzel v službo “kamorkoli”.
Vedeti premalo
Jaz sam prostodušno priznavam, da vem premalo. A vedeti premalo je samo izgovor. Politiki so nas dodobra navadili, da vemo premalo — in Golob ni nobena izjema —, pa tudi mi sami smo se navadili. Vedeti premalo je v Sloveniji naravno stanje duha. Naučili smo se s tem živeti. Včasih vemo premalo zato, ker nam ne povedo, včasih pa, ker nas preprosto ne zanima.
Seveda pa nas ta ne vedno blažena nevednost ne ovira pri tem, da si svobodno svoje mislimo. Recimo simpatiziramo s Tatjano Bobnar. Čeprav o tem vemo premalo.
Zato si naj vlada pripiše posledice. Ker tudi vlada ve včasih premalo. Včasih ne ve nič. Ali ne šteka nič. Recimo o določenih strategijah komuniciranja. Recimo UKOM — kjer so za direktorico zaposlili saj veste koga, da bi “proaktivno zastopala interese stranke Gibanje Svoboda” —, niti ne pomisli, da bi si nehvaležno ljudstvo lahko o velevladi mislilo kaj slabega. Njena kolegica, ki je postala tiskovna predstavnica Gibanja Svoboda, pa verjetno še tem manj, ker drugače ne bi vsega tega delala, kar dela.
Tako da če vlada že dela rošade, naj jih ne dala med ministricami, ampak v podpornih službah.
Opomba:
Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 11. decembra 2022, pod naslovom Izgubljene iluzije ljubiteljev Roberta Goloba. Verzija na Fokuspokusu je editirana.